Julian Assange, od hekerja do revolucionarja
Avstralec Julian Assange je bil še do pred nekaj meseci poznan predvsem v ozkih hekerskih krogih, danes pa postaja prava nočna mora svetovnih centrov moči, političnih, gospodarskih in finančnih.
Ko je na spletnem portalu Wikileaks objavil prve posnetke ameriških vojakov, ki v Afganistanu s helikopterja streljajo na civiliste, je pretresel svet. Ko je pred dnevi razkril tajne depeše ameriške diplomacije, se je neposredno dotaknil tudi naše idilične deželice, z napovedjo razkritja ozadij bančnih transakcij pa se zdi, da odpira pravo Pandorino skrinjico.
“Pogum ni odsotnost strahu, pogum je razumevanje strahu,” odgovarja Julian Assange na vprašanje, ali ga je strah za življenje. Dokumenti, ki jih posreduje javnosti prek svojega spletnega portala Wikileaks, so namreč tako vroči, da bi ga premnogi mogočniki našega sveta še kako radi izbrisali s površine planeta.
Pa se ne da tako zlahka. Čeprav se je svetovnim centrom moči drznil postaviti po robu kot posameznik, slehernik, brez zaščite velikega kapitala ali mogočnega političnega lobija, je v svojem delovanju trezen in dosleden. “Najpomembnejša je resnica,” je v enem svojih redkih intervjujev zavrnil novinarko BBC, ki ga je opozorila, da bi lahko z razkrivanjem tajnih vojaških dokumentov ogrozil življenja vojakov v Afganistanu.
Julian Assange, letnik 1971, je rojen v Townsvillu v avstralski državi Queensland v družini potujočih gledališčnikov. Zelo zgodaj se je zapisal računalništvu, s 16 leti pa se je že moral zagovarjati pred roko pravice zaradi hekerstva. Obiskoval je šest univerz, njegova osnovna izobrazba je matematična, študiral je tudi filozofijo in nevroznanost, sam pa se predstavlja kot novinar in urednik. Leta 2006 postavi spletni portal Wikileaks in postane njegov odgovorni urednik. Vodilna filozofija portala izhaja iz prepričanja, da je treba v novinarstvu postaviti nove temelje. “Če želimo korenito spremeniti delovanje oblastnikov, moramo razmišljati jasno in drzno. Če česa, smo se namreč v tem času naučili, da si nobena oblast ne želi, da bi jo zamenjali,” je prepričan Assange in vsak dan večja množica, ki ga podpira. Prejel je številne nagrade in priznanja ustanov, ki se borijo za človekove pravice in svobodo govora.
Za resnico je Assange očitno pripravljen tvegati tudi svoje življenje, saj se grožnje, pravi, kar vrstijo. In če postaja za mogočneže vsak dan večja nočna mora, ga javnost vse bolj dojema kot sodobnega Robina Hooda.
Kaj oblast sme in česa ne
Ljudje, ki so delali z Julianom Assangeom, ga opisujejo kot izjemno inteligentnega in karizmatičnega človeka, ki spodbudno vpliva na svojo okolico. Priznavajo mu veliko spretnost pri razkrivanju računalniških gesel in kod, cenijo njegovo delavno zagnanost in zmožnost osredotočenja na problem, in seveda njegovo znanje. Prav zato lahko svojim virom zagotovi popolno varnost. Ne le z zagotovilom, da ne bo izdal njihovih imen, temveč sistemsko, z vzpostavitvijo mreže računalniških centrov po svetu, v kateri se izgubi sled za pošiljateljem vročega materiala, predvsem pa s kodiranjem vsega, kar dobimo v roke. Pravi celo, da ljudi, ki jim posredujejo dokumente, niti sami snovalci portala ne poznajo.
Pač pa zelo natančno preverjajo verodostojnost samih dokumentov, preden jih pripustijo v virtualni prostor.
Ne gre za preverjanje njihove vsebine, poudarja Assange, temveč pristnosti samega dokumenta.
Po hekerskem incidentu, zaradi katerega je bil Assange kot 16-letnik obtožen zlorab in nedovoljenih vdorov v računalniške sisteme, se je posvetil resnejšemu preučevanju računalniških zmožnosti. Posebno plodno je bilo triletno sodelovanje z raziskovalko Suelette Dreyfus v projektu o subverzivnih plateh svetovnega spleta. Po koncu projekta sta skupaj napisala knjigo Underground (Podzemlje), ki je med računalniškimi zagnanci v trenutku postala uspešnica. Dreyfusova ga opisuje ne le kot spretnega raziskovalca, temveč predvsem kot človeka, ki si postavlja vprašanja o etiki in pravičnosti, a tudi o tem, kaj oblast sme in česa ne.
Koprski poslanec v državnem zboru Luka Juri (SD) je ta teden na Facebooku zapisal: “Naj živi Wikileaks!”, nato pa se je pohvalil, da je Wikileaks tudi finančno podprl. “Tudi spletni enciklopediji Wikipedia vsake toliko doniram 20, 30 evrov, ker jo uporabljam in je prav, da za to plačam. Za Wikileaks sem tokrat doniral prvič kot znak podpore. Sploh pri vsem tem, kar se zdaj dogaja z njegovim ustanoviteljem. Očitno je, da gre za poskus maščevanja.” Julian Assange dela pravo stvar, je prepričan Juri. “Ljudem daje informacije in jih ozavešča. Tako so dobili vpogled, kako deluje politika, in konec koncev tudi o tem, da je treba diplomatske depeše jemati s kritično distanco.” Tudi drugi njegovi, predvsem mlajši kolegi v parlamentu podpirajo Assanga. “Prav je, da pride do takšnih razkritij. Če se politiki zavedajo, da javnost lahko izve za vse, kar počnejo v svojem službenem času, bodo delali bolje.” Prav zaradi interneta in hitrega pretoka informacij klasični mediji niso več centri moči kot nekoč, posledično pa se spreminja tudi politika, meni Juri. “Facebook, na primer, postaja popolnoma decentraliziran medij. Če na Facebooku delim neko misel ali informacijo, bo to videlo več ljudi, kot bi videlo članek v časopisu, pa še možnost interakcije imam.” Stranke bodo v politiki čedalje manj pomembne, v ospredju bo zaupanje posameznemu politiku. Na internetu pa je tudi politik enak med enakimi. “Kdor na internetu komunicira na klasičen način, kot komunicirajo stranke, pogori.”“Upam, da se bo tak način širjenja informacij utrdil,” o Wikileaksu pove Juri. “Dvomim pa, da se bo zaradi tega spremenil način komunikacije v politiki.”TA
Revolucija ali egotrip?
Na svetovnem obnebju je njegovo ime zasijalo pred meseci, ko je portal Wikileaks, ki ga ureja s skupino somišljenikov, prvič šokiral javnost s spornimi posnetki iz afganistanske vojne, ki so ohromili ameriške centre moči.
Po razkritju tajnih diplomatskih depeš in napovedi, da bo tarča naslednjega paketa Wikileaksa svetovno bančništvo, se seveda postavlja vrsta vprašanj o tem, kdo in kaj se skriva za portalom Wikileaks, kakšni so njihovi nameni in kaj želijo s svojo dejavnostjo doseči. Se nam z Wikileaksom odpirajo nove možnosti obvladovanja centrov moči ali je množica dokumentov na spletu le utvara večje demokratičnosti družbe?
Če sklepamo po reakcijah najmočnejših, bo zaradi Wikileaksa mnoge še dolgo bolela glava, kar je nedvomno dobra novica. O moči portala, ki se sicer financira izključno iz lastnih virov, pa govori tudi dejstvo, da se Assangea lotevajo tudi z diskvalifikacijami.
Tako je švedska policija Assangea, kmalu po prvem udaru Wikileaksa, okrivila spolnega nadlegovanja. In čeprav ga je sodišče najprej spoznalo za nedolžnega, so primer ponovno odprli, češ da imajo novo dokazno gradivo. Zelo hitro je Švedsko v tem podprl Interpol, nekatere države pa so mu že odpovedale gostoljubje. Krog okoli Assangea se očitno stiska, reši ga lahko le množična podpora ljudi, ki verjamejo, da je lahko svet boljši in lepši.
Kako ločiti zrna od plev
Z razkritjem tajnih diplomatskih depeš se je Wikileaks dotaknil tudi Slovenije. Med politiki je završalo, javnost je zastrigla z ušesi, slišati je bilo najbolj neverjetna stališča. Od tega, da je treba takoj zamenjati vladajoče, do tega, da so to pač običajne poti svetovne diplomacije, ki jo krojijo le najmočnejši. Ob vsem tem pa se odpirajo tudi vprašanja o moči spletnega povezovanja, komuniciranja in organiziranja, saj naj bi bilo splet zelo težko nadzorovati. Kdor je vpet v katerega od družabnih omrežij, najbolje ve, kako hiter je prek njih pretok informacij in kako lahko se je dokopati do zanimivih informacij, čeprav tudi to ni vedno enoznačno.
Bolj umirjeno na Wikileaks ter vlogo, domet in pasti svetovnega spleta gleda dr. Cene Bavec, redni profesor na koprski Fakulteti za management in strokovnjak za informacijske tehnologije. Prepričan je, da je resnica za družbo dolgoročno edina rešitev, in v tem podpira vlogo Wikileaksa. Opozarja pa na nepregledno množico dokumentov in informacij, ki jih ponuja svetovni splet, in težave pri razločevanju zrna od plev.
“Eden od razlogov za izrazito negativen sprejem Wikileaksa med politiki je v tem, da ruši razmerja v moči, ki jo dajejo informacije,” opozarja dr. Bavec, ki je prepričan, da bo politika zelo hitro vrnila udarec. “Politiki bodo kaj kmalu sami začeli izrabljati informacijsko moč interneta, vendar na veliko bolj grob način, kot to počno danes, ko ga uporabljajo le v promocijske namene,” dodaja Bavec.
V Zagrebu so novinarji v četrtek na shodu izrazili podporo svojemu kolegu Julianu Assangu. Denis Latin, eden najbolj znanih in cenjenih novinarjev na ozemlju bivše Jugoslavije, se shoda sicer ni udeležil, Assanga pa je podprl na Facebooku, prek katerega je povezan z okrog 40.000 prijatelji. “To je velik heroj našega časa, morda največji,” Latin meni o Assangu. “Resnično je naredil nekaj za obče dobro, zato se mu dogaja, kot se ponavadi dogaja ljudem, ki razkrijejo senzacionalne novice. Nujno je, da mu vsi novinarji in svobodomiselni ljudje v tem trenutku izkažejo podporo.” Javnost ima pravico vedeti, meni Latin, saj bi morala politika delovati za obče dobro. “Ti materiali razkrivajo ozadja političnega delovanja. To je klofuta za ameriško politiko, ki se zelo približuje politiki Sovjetske zveze v času socializma. Američani so se uzrli v ruskem ogledalu.” Tudi Latin ima na hrvaški javni televiziji težave s cenzuro in poskusi diskreditacije. O tem redno obvešča svoje prijatelje na Facebooku, mediju, kjer ni cenzure. “V nekaj letih bo internet prevzel primat med mediji,” je prepričan Latin. “Tam lahko objavite informacije, ki jih ne morete objaviti v drugih medijih, tam lahko poveste, kaj si v resnici mislite. Informacije v trenutku dobijo vsi, ki so z vami povezani, in vam pošljejo povratne informacije. To je najhitrejša komunikacija.” In kakšni so komentarji njegovih internetnih prijateljev na Wikileaks? “Ljudem je dovolj ameriške policijske politike. Dovolj jim je vojn, dovolj jim je vsega, zato reagirajo na tak način.” TA
“Internet ne pozablja,” dr. Bavec slikovito povzame bistvo potenciala, ki ga vsebuje svetovni splet. Čeprav potencial interneta že dolgo poznamo, marsikdaj pozabljamo, da ostaja v njegovem virtualnem prostoru vse shranjeno. “Tipka 'pošlji' bi se morala preimenovati v 'razmisli',” navaja komentatorja CNN, če da je treba dobro razmisliti, katere podatke zaupamo internetu. Karkoli smo namreč kadarkoli vnesli na kateregakoli od strežnikov, tam ostaja zapisano za zmeraj, “in to dobesedno za zmeraj,” še poudarja dr. Bavec, ki priznava, da je težko napovedati, kaj nam bo svetovni splet prinesel v prihodnosti. Zagotovo pa se bo po njegovem na splet preselila politika, ki pa zaradi tega ne bo nič bolj prijazna, kvečjemu bolj manipulativna. “Nimam čisto jasne predstave, kako se bo razvijala ta virtualna demokracija. Upam, da najbolje,” še pravi.
Očem skriti svetovi
Podobno previden je v oceni Wikileaksa in njegovi vlogi v družbenih preobrazbah tudi dekan Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije matematik dr. Dragan Marušič. Opozarja, da so pri vsakem sprejemanju informacij plusi in minusi, problem interneta pa je predvsem neobvladljivost mase podatkov. “Ljudje nimamo ustreznega miselnega algoritma v glavi, s katerim bi lahko vse te informacije procesirali v pomembne in nepomembne, resnične in lažne,” pravi Marušič. Pomen razkritij portala Wikileaks pa primerja premikanju meja v znanosti. “Svet je narejen iz vidnega in nevidnega polja. Ko se razkrije del tistega, kar sodi v svet nevidnega, se lahko vprašamo, kaj je tisto, kar bo še naprej ostalo očem zakrito.”
Od Wikileaksa ne pričakuje kakih revolucionarnih sprememb, kajti “v življenju ljudi je vedno nekaj odprto, drugo pa zaprto,” je prepričan. Resda ima internet v sebi izjemen potencial, a družba se je še po vsaki revoluciji postavila v ustaljene tire. Je pa res, prizna, da internet oblast težko nadzoruje, če sploh. Edino konkurenco v tem Marušič vidi le v človekovih mejnih sposobnosti.
VIDA GORJUP POSINKOVIĆ
