Junaška smrt Sergeja Mašere in Milana Spasića
Jutri mineva sedemdeset let od smrti dveh poročnikov kraljeve mornarice, Sergeja Mašere iz Gorice in Milana Spasića iz Beograda. Namesto da bi ob kapitulaciji kraljevine Jugoslavije predala rušilec Zagreb, na katerem sta službovala, Italijanom, sta se skupaj z njim pognala v zrak. Šele leta 1973 sta bila razglašena za narodna heroja.
Sergeja Mašero danes častijo vsa mesta, s katerimi je povezano njegovo ime, Piran, kjer nosi njegovo ime Pomorski muzej, Kotor, kjer je umrl skupaj s svojo ladjo, Gorica, kjer je rojen, Kobarid, kjer se ga spominjajo z razstavo ob 70. obletnici njegove smrti. In vendar je bil dolga desetletja povsem spregledan, opozarja kustosinja Pomorskega muzeja Nadja Terčon, ki že desetletja zbira gradivo o njegovem življenju in skuša kar se da natančno obnoviti dogajanje tistega daljnega 17. aprila pred 70 leti.
Dejstva so znana, čeprav je interpretacij dogodkov, ki so pripeljali do eksplozije rušilca Zagreb, toliko, kolikor je pripovedovalcev, pravi Terčonova. Mlada poročnika na rušilcu Zagreb Sergej Mašera iz Gorice in Milan Spasić iz Beograda sta svojo ladjo raje razstrelila kot pa predala sovražniku. Ko je 17. aprila 1941 kraljevina Jugoslavija kapitulirala in so Italijani že napadali obalna mesta, je vojna mornarica dobila ukaz, da mirno preda celotno ladjevje sovražniku.
Poveljnik rušilca Zagreb Hrvat Nikola Krizomali je posadki ukazal, naj se izkrca, vendar njegovega ukaza Mašera in Spasić nista upoštevala. Le nekaj ur kasneje sta sprožila detonatorje in se skupaj z ladjo pognala v zrak. Mašera je imel 29 let, Spasić pa 31.
Junaštvo ali napaka
Odločitev Sergeja Mašere in Milana Spasića, da svoje ladje ne predata sovražniku, je dolga leta burila duhove. Nekateri so celo trdili, da se poročnika nista zavestno odločila za smrt, temveč da je do eksplozije prišlo po nesreči. Vendar dejstva govorijo drugače, pravi Terčonova. Iz ostankov ladje je bilo namreč jasno razvidno, da je bil eksploziv postavljen strokovno, na dveh mestih, sicer se ladja ne bi prelomila na tri dele. O njuni nameri pa govori tudi Sergejeva odločitev, da svoje osebne predmete tik pred tragedijo podari svojim najtesnejšim prijateljem. Seveda pa je treba njuno dejanje postaviti v širši zgodovinski kontekst.
Rojen v Gorici leta 1912, je Mašera že kot otrok izkusil begunstvo, po vojni pa fašistično nasilje, ki je njegovo družino za zmeraj pregnalo iz rodnega kraja. Poleg tega je tako Mašero kot Spasića zavezovala tudi vojaška čast, ki jima ni dopuščala, da bi svojo ladjo brez boja predala v sovražne roke.
Dejanje časti
“Če zadevo gledamo iz človeške plati, Mašeri in Spasiću ne bi bilo treba umreti,” je prepričan kustos v kotorskem Pomorskem muzeju Črne gore Petar Palavršić. Italijani bi ju po nekaj dneh najverjetneje izpustili, saj so se otepali zapornikov. Seveda le v primeru, da bi jim predali nedotaknjeno ladjo. Vendar bi bilo to dejanje za Mašero in Spasića izpod časti.
Zanimiva je pri tem tudi vloga kapitana rušilca Krizomalija, ki je bil po Palavršićevih besedah seznanjen z namero obeh poročnikov. Do zadnjega se je trudil, da bi prepričeval Mašero, naj vendar odstopi od svoje namere, vendar brez uspeha. Dobro je namreč vedel, da je odgovoren za ladjo in da bo v primeru, da eksplodira, nosil posledice tega dejanja. Vendar tragičnega konca rušilca in obeh poročnikov ni mogel preprečiti.
Zamolčan in pozabljen
Uničenje rušilca Zagreb so vojaki kraljeve vojne mornarice sprejeli kot herojsko in častno dejanje, povsem v skladu z vojaško etiko in doktrino. V svetu so dogodku posvetili veliko pozornost, junaško dejanje pa je še dolgo dvigovalo moralo med vojaki.
Kljub negodovanju so italijanske oblasti dovolile, da so ostanke poročnika Spasića pokopali v Herceg Novem z vsemi vojaškimi častmi. Vendar jim je očitno šla močno v nos odmevnost njunega dejanja. Podobnega pokopa Sergeja Mašere si zato preprosto niso mogli privoščiti. Palavršić je celo prepričan, da so že takoj po eksploziji našli tudi Mašereve posmrtne ostanke, vendar so to uradno zanikali. Šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja naj bi se našla lobanja, za katero so domačini govorili, da je Sergejeva.
Sodnomedicinska identifikacija je zatem potrdila, da gre res za Mašereve posmrtne ostanke in leta 1987 so ga z najvišjimi častmi pokopali na ljubljanskih Žalah.
Skromni sledovi za rušilcem
Od rušilca Zagreb je ostal le del premca, ki si ga lahko ogledamo v kotorskem Pomorskem muzeju. Vse drugo so v železarnah pretopili za vojne potrebe. Po nekaterih trditvah naj bi iz razbitin rušilca rešili tudi dvocevni top, ki naj bi končal v beograjskem vojnem muzeju na Kalemegdanu. Vendar se Palavršić, ki je šel po sledeh pričevanj, ni uspel dokopati do njega. Po njegovih besedah v Beogradu ne vedo ničesar o topu z rušilca Zagreb, še vedno pa upa, da se bo našel, ko bodo muzejsko zbirko prenovili.
V muzeju imajo na ogled tudi natančno maketo rušilca, ki so jo v osemdesetih letih izdelali v Remontnem zavodu Save Kovačevića v Tivtu. Letošnja razstava ob 70. obletnici smrti Mašere in Spasića pa prinaša prav posebne eksponate. Na ogled bodo tajna navodila, ki so jih kapitani ladij prevzemali tik pred izplutjem na morje in so vsebovala tajne šifre in signale, po katerih so se morali ravnati v času vojne pripravljenosti. Med najrazličnejšimi šiframi pa se je našel tudi dokument, ki posadki prepoveduje branje ruskega propagandnega tiska! Posebnost teh eksponatov je tudi v tem, da so preživeli pod vodo polnih štirideset let. Na suho jih je povsem slučajno potegnil - kdo drug kot - ribič, seveda.
Dragocena zapuščina
Če se lahko v Kotorju pohvalijo z ostanki rušilca, so v piranskem muzeju Sergeja Mašere ponosni na bogat osebni arhiv, ki ga je muzeju zapustila Sergejeva sestra Vida Mašera Borovljev. Sergej je bil izredno navezan na sestro, veliko bolj kot na starejšega brata Marjana. Njuna korespondenca je zato neizčrpen vir razkrivanja ne le miselnega in čustvenega sveta obeh protagonistov, temveč prav tako tudi časa in okolja, v katerem je Sergej živel in se izoblikoval. “Sergej je svoje življenje žrtvoval za ideale,” je v knjigi Tvorci pomorske zgodovine zapisala Nadja Terčon in ob tem dodala, da o Mašeri v nobenem primeru ni mogoče govoriti skozi prizmo povojne ideologije. Tudi zato so verjetno morala miniti desetletja, preden so ga nove oblasti priznale in rehabilitirale. “Njegova prepričanja lahko povezujemo bolj z domoljubjem, nacionalnim ponosom in vojaško častjo,” je še zapisala Terčonova. Z vrednotami, ki imajo vse manjšo domovinsko pravico v svetu, ki mu kraljuje kapital, bi lahko mirno dodali še mi.
VIDA G. POSINKOVIČ
