Kaj je Mussolinija v Kobaridu obvarovalo pred tigrovci?
V protifašistični organizaciji TIGR so v času pred drugo svetovno vojno razmišljali, kaj bi lahko ustavilo in preprečilo rasistični izbris slovenskega in hrvaškega življa na ozemlju, ki ga je po prvi svetovni vojni zasedla Italija. Rešitev so tigrovci zaznali tudi v uboju diktatorja Mussolinija.
Tako preberemo v povzetku na zadnji strani knjige Krik mačehe zgodovinarja Boruta Rutarja, ki je posvečena tigrovskemu gibanju v Posočju in pripravam atentata v Kobaridu septembra 1938.
Zgodovinar Borut Rutar je že v obsežni knjigi Iz primorske epopeje, Mirko Brovč in narodna vstaja organizacije TIGR 1938-1941, ki jo je tako kot njegovo delo o poskusu atentata na Mussolinija v Kobaridu izdala Mohorjeva založba iz Celovca, razvijal tezo o široko zastavljeni akciji oboroženega upora proti fašističnemu režimu na vsem ozemlju Primorske. V drugi knjigi pa je svoje raziskovanje zožil na priprave in poskus atentata na Benita Mussolinija, ko je ta ob velikem pompu fašističnega režima in propagande septembra 1938 obiskal Primorsko oziroma tedanjo deželo Julijsko krajino. To leto je namreč režim slavil 20. obletnico zmagovitega konca prve svetovne vojne, v Italiji običajno imenovane Velika vojna (La grande guerra), v kateri so sicer italijanske sile oktobra leta 1917 doživele strahovit poraz, svoj “caporetto”, vendar so ob razpadu Avstro-Ogrske brez posebnega truda osvojile ozemlje Primorske in korakale proti Ljubljani.
Ta zgodovinski ekskurz je potreben za razumevanje dogodkov tistega časa, ko je Mussolini odkril tri velike in še danes zelo dobro obiskane kostnice, spominska obeležja tisočim padlih italijanskih vojakov na soškem bojišču: spominska kompleksa na Sredipolju (Redipuglia) in Oslavju ter kostnico nad Kobaridom. Dučejeva turneja se je začela v Trstu, kjer je govoril nepregledni množici pristašev na Trgu zedinjenja, nato se je nadaljevala v Gorici s strupeno in genocidno izrečenimi besedami proti tujerodcem, kot se je glasila uradna fašistična oznaka za Slovence in Hrvate v tedanji Julijski krajini. Na poti navzgor je odprl še elektrarno Doblar na Soči. Zadnja postaja turneje na območju nekdanje soške fronte je bil Kobarid, italijansko Caporetto, najbolj boleča točka, prava travma italijanskega spomina na prvo svetovno vojno.
TOMO ŠAJN
Več o tem lahko preberete v prilogi 7. val petkovi tiskani izdaji Primorskih novic.
