Kaj je šlo narobe?

TRST> Nek karabinjer, ki se je pripravljal na potop, je okrog 11. ure opazil nezavestnega potapljača. Takoj je poklical na pomoč. 31-letnega Žigo Dobrajca so začeli oživljati in ga odpeljali v tržaško bolnišnico Katinara. Drugega potapljača, 41-letnega Sama Alajbegoviča, pa so našli na približno 12 metrih globine šele štiri ure po tragični nesreči. Zanj ni bilo več pomoči.

Slovenca, oba zelo izkušena, sta potop opravila s skupino profesionalnih potapljačev, ki so preizkušali novo opremo, tako imenovan rebreather. Ta potapljačem omogoča dihanje s pomočjo kroženja plina s čim manjšim izpuščanjem zraka, tako da se lahko čim bolj približajo morski favni.

Imel je 40-minutni srčni zastoj

Potapljači so najprej pogrešili Dobrajca. Našel ga je policist, ki je spremljal odpravo. Ponesrečenec je bil na gladini, a ni kazal znakov življenja, zato ga je policist odvlekel do obale in poklical reševalce. Potapljač je imel več kot 40-minutni srčni zastoj. Prepeljali so ga na intenzivni oddelek tržaške bolnišnice, kjer se za njegovo življenje še borijo. Zaradi dolgotrajne prekinitve oskrbe možganov s kisikom so možne resne možganske poškodbe, navaja Il Piccolo.

Po pisanju tržaškega dnevnika vzrok nesreče še ni znan, strokovnjaki pa domnevajo, da jo je povzročila okvara opreme. Zato so jo policisti že zasegli, zaslišali pa so tudi druge potapljače iz skupine. Pri obeh potapljačih naj bi nastopila embolija, kar pa bodo morali potrditi z obdukcijo, ki je še niso opravili.

Zahteven sistem

Potapljači pri Miramaru niso uporabljali le jeklenk s stisnjenim zrakom in regulatorji za dihanje, pač pa so se potapljali s sistemom na zaprti oziroma polzaprti krog, tako imenovanim rebreatherjem. Ta sistem izdihanega zraka ne spusti v morje, pač pa ga ponovno uporabi.

Sistem na zaprti oziroma polzaprti krog pošilja iz dihan zrak skozi filter, ki absorbira ogljikov dioksid, nato pa mu doda “svež” zrak, ki je po potrebi še obo gaten s kisikom, iz jeklen ke.

Za zdaj zgolj ugibanja

Kot je povedal Vasja Jakomin, vodja koprske enote podvodne reševalne službe, ki tudi uporablja rebreather, ob pravilni uporabi sistem ni nevaren, omogoča pa daljše bivanje pod vodo in krajše dekompresijske postanke pri vračanju na površje. “Je pa zahtevnejši kot običajna oprema za avtonomno potapljanje. Zato morajo biti potapljači dodatno usposobljeni za njegovo uporabo,” pojasnjuje Jakomin. Zato tudi ni veliko potapljačev, ki to opremo uporabljajo. V Sloveniji je sicer mogoče opravljati tečaje za njeno uporabo, z njo pa se potaplja peščica potapljačev.

Kaj je šlo narobe pri potapljačih v Miramaru, Jakomin ne želi ugibati. Odgovore bo prinesla preiskava. Naštel pa je nekaj možnosti, kaj bi se lahko zgodilo.

Možne napake

Lahko se zgodi, da je filter napačno nameščen, ne prečiščuje izdihanega zraka in potapljač vdihuje “izrabljen” zrak, se zastrupi z ogljikovim dioksidom, pade v nezavest in umre. Prav takšne posledice ima tudi “umazan” filter. Potapljač mora namreč po določenem številu potopov zamenjati filter oziroma granulat v njem, ki nase veže ogljikov dioksid.

Druga možna napaka je padec parcialnega tlaka kisika, kar pomeni, da je v zraku, ki ga potapljač diha, ni ustrezna mešanica plinov. Do tega lahko pride zaradi napake pri doziranju plinov, tem pa lahko botruje človek, ki slabo nastavi aparat, ali računalnik, ki preračunava, kaj mora potapljač dihati na določeni globini. Pri potapljanju s tako kompleksnim sistemom, kot je rebreather, lahko pride tudi do drugih napak, a na tako majhni globini, na kakršni so se potapljali pri Trstu, skoraj niso mogoče, še ocenjuje Jakomin

STA, HR

Podrobnosti o nesreči, vključno z izjavami prijateljev in sodelavcev obeh potapljačev, lahko preberete v torkovi tiskani izdaji Primorskih novic.