Kaj lahko naredimo za gozdove

Vsak ima svoj pogled in svoj odnos do gozda, v letošnjem letu, ki ga je Generalna skupščina Organizacije združenih narodov razglasila za mednarodno leto gozdov, pa je smiselno najti skupne točke ter premisliti zakaj potrebujemo gozdove in kaj lahko naredimo za njihovo varstvo. V prvi vrsti je namen te akcije zaustaviti globalno krčenje gozdov, poleg tega pa tudi oblikovati varovalna območja in omogočiti trajnostno gospodarjenje z gozdovi.

Na Zemlji pokrivajo gozdovi okoli tretjino kopnega, medtem ko so v preteklosti (pred nekaj tisoč leti) predstavljali kar polovico kopenskih ekosistemov! Gozdovi podpirajo izjemo biotsko raznovrstnost: poleg najmogočnejših drevesnih vrst tu uspevajo še številne druge rastline, neopazni mikroorganizmi, glive, nevretenčarji, mali sesalci, ptice, pa vse do karizmatičnih velikih zveri.

Življenje se začne že v gozdnih tleh s številnimi ključnimi procesi, ki omogočajo obstoj gozda (dekompozicija) in je pestro vse do drevesnih krošenj z lišaji, ptičjimi gnezdi in epifiti. To so dejansko najbolj razviti kopenski ekosistemi s številnimi kompleksnimi in izjemnimi interakcijami med živim in neživim svetom.

Že v Sloveniji najdemo kar nekaj različnih gozdnih habitatnih tipov: od dinarskih jelovo-bukovih gozdov, primorskih toploljubnih gozdov s črnim gabrom in malim jesenom, do gorskih gozdov z iglavci. Če pogledamo malo dlje, se ta raznovrstnost izjemno poveča in doseže vrhunec v tropskem deževnem gozdu, ki podpira za nas skoraj nepredstavljivo biodiverziteto.

Dokler so bili ljudje lovci in nabiralci ter so živeli neposredno v stiku z naravo, so bili popolnoma odvisni od nje. Ko so se ljudstva ustalila v naselbinah in se prelevila v kmetovalce, pa so se začeli bolj drastični posegi v divjino, ki so jo skušali ljudje ukrotiti ali celo premagati. S tem namenom so začeli izsekavati gozd in ga spreminjati v polja, pašnike in naselja, a so še vedno živeli v povezavi z naravo, gozdovi, živalmi. Kljub temu v tistem času ne bi nikakor mogli razumeti naše sedanje naklonjenosti do divjine, kot jo najdemo v gozdovih, naravnih rezervatih ali narodnih parkih. Gozdov niso spoštovali zaradi njihove lepote, intrinzične (njihove lastne) vrednosti, ampak preprosto zaradi dobrin, ki jih je nudil: les za gradnjo, kurjavo in druge namene, živalska in rastlinska hrana ter v končni fazi prostor za obdelovalne površine. Vendar so v preteklosti gozdovi veljali tudi za nevarna območja med otoki civilizacije (mesti in obdelanim podeželjem), kjer so na popotnika prežali razbojniki, saj tam ni bilo zakonov.

Poleg tega so se ljudje bali nevarnih zveri, verjeli so tudi, da v njih živijo zli duhovi itd. Evropske gozdove so izsekavali več kot tisoč let, vendar se narava ni kar tako vdala: vsaka površina, ki nekaj let ni obdelana, se bo v našem podnebnem pasu sčasoma spremenila nazaj v gozd. Tako bo gozd obstajal tudi, če človeštva nekoč ne bo več!

Slovenci se radi pohvalimo, da je kar 60 odstotkov naše dežele gozdnate in tudi tujci so nad tem navdušeni. Resda to niso prvinski nedotaknjeni pragozdovi, saj v njih že skoraj 250 let gospodarimo. Upravljanje gozda lahko razumemo kot izjemno negativno poseganje vanj, npr. z goloseki, lahko pa je to prebiralna sečnja, z omejenimi posegi in upoštevanjem naravnih potreb gozda, kot se izvaja pri nas. Zato velika površina ohranjenih gozdov ni kar tako samoumevna, je namreč rezultat dolgoletnega sonaravnega gospodarjenja z gozdovi v preteklosti, morda najlepšega primera trajnostne rabe nekega ekosistema. Gozdovi predstavljajo pomemben del naših zavarovanih območij in evropskega območja Natura 2000, nekaj je tudi gozdnih rezervatov, ki se razvijajo brez vpletanja človeka. V takih predelih so gozdovi dobro ohranjeni, podpirajo veliko biotsko raznovrstnost in njihova površina se še povečuje. Kar nekaj je sekundarnega gozda (nekdaj že izsekano območje, ki ga je ponovno prerasel gozd) pa tudi sestojev tujerodnih, naseljenih drevesnih vrst, kot sta smreka in črni bor. Zaskrbljenost vzbujajo primeri, kjer zaradi urbanizacije in intenzivnega kmetijstva prihaja do zmanjševanja preostanka gozda. Poleg izgube gozdov obstaja še en pereč problem: fragmentacija ali razdrobljenost, ki prizadene vse habitate, v katere posega človek s svojo urbano infrastrukturo. Z gradnjo cest in širjenjem naselij drobimo nekdaj velike površine v majhne in vedno manjše parcele. Organizmi, ki so nekoč živeli v sklenjenih sestojih, se morajo v nekaj letih prilagoditi na motnje, ki jih v njihov življenjski prostor vnese človek. Najhujši problem pa je, da s tem ločimo populacije na nepovezane fragmente, kar se odrazi v zmanjšanju genetske variabilnosti zaradi parjenja v sorodstvu (t.i. inbreeding) ter v najslabšem primeru vodi v izumrtje izolirane lokalne populacije. Najbolj izrazito je to pri velikih živalih, kot sta na primer medved in volk.

Imate kdaj slab občutek, ker ste se sprehodili po sosedovem gozdu? Nikar! Gozd je javno dobro in mora biti dostopen vsakomur. Napaka bi bila, če bi se pri upravljanju gozdov zgledovali po sosednjih državah ali celo dovolili lastnikom, da svoje parcele ograjujejo in tako omejujejo svobodno gibanje sprehajalcem, ljubiteljem narave, rekreativcem ali preprosto radovednim dušam. Seveda pa moramo vsi spoštovati gozd in ostale naravne habitate, v katere posegamo.

Upam, da letošnje leto gozdov ne bo minilo tako kot lansko leto biotske raznovrstnosti, ko je bilo nekaj narejenega na področju ozaveščanja javnosti v obliki predavanj in prispevkov v medijih, konkretnih ukrepov za zmanjšanje propadanja pa žal ne!

MARTINA LUŽNIK, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za biodiverzitetne študije