Kaj se dogaja s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu?
Kot kaže, so se temni oblaki nad Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu porazgubili. Alarmni zvonec, ki je v preteklosti večkrat zadonel, je utihnil. Zdi se, da so vsi zadovoljni: upravitelji, zaposleni, politiki in upniki. V enem letu je slaba kri izginila, vroča pa se je ohladila. Toda šele na Prešernov dan bo znano, kaj sledi zatišju.
“Gledališče lahko živi,” je optimistično napovedal odvetnik Andrej Berdon, ki je pred dobrim letom skupaj s Paolom Marchesijem prijel za krmilo potapljajoče se barke Slovenskega stalnega gledališča (SSG). Gledališče je takrat v morju dolgov plulo brez kompasa. Napadali so ga od vsepovsod, tudi od znotraj. A na skupščini SSG, ki bo v torek, bosta izredna upravitelja ob koncu svojega mandata predstavila spodbudno poročilo: gledališče urejeno poravnava dolgove, prihodki krepko nad pričakovanji presegajo odhodke, sezona teče po zakonskih zahtevah, nihče ni dobil odpovedi in polemike so se polegle.
“Do igralcev sta poštena,” je delo dveh izrednih upraviteljev ocenila igralka Nikla Petruška Panizon. “Iz njunih ust nisem nikoli slišala, kar se včasih sliši, in sicer da bi gledališče postalo neke vrste agencija za tuje predstave. Bila sta jasna: ker je bilo treba varčevati, smo bili igralci delovno več obremenjeni. Stisnili smo zobe, zaradi tega pa se jaz ne pritožujem.”
Delo dveh upraviteljev je pozitivno ocenil tudi predsednik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Drago Štoka. “Gledališče je res zašlo v hudo krizo in priznam, da sem se pred dobrim letom ustrašil,” je dejal. “Zdelo se mi je, da se bo moralo res zapreti oziroma da ga bodo zaprli. A zdaj se po moji oceni začenja novo obdobje. Zdaj je jasno, s kolikšnim budžetom razpolaga gledališče.”
PETER VERČ
Več o tem pišemo v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.