Kaj se dogaja v Egiptu?
Hosni Mubarak je padel. Zahodni mediji so se preselili k novim spektaklom, kjer humanemu Zahodu krvavi srce ob umiranju oboroženih upornikov, obenem pa je v imenu njegove (naše!) “vojaške operacije” v Afganistanu v zrak odneslo devet otrok. V Egipt se zahodni mediji vračajo bolj poredko, pritegne jih predvsem kakšna smrtna žrtev - tema medijskega poročanja številka ena. In vendar se v Egiptu politična revolucija nadaljuje.
Egipčani od revolucije niso izčrpani. Življenje v Egiptu se je šele začelo. Zdi se, da smo izčrpani predvsem na Zahodu. Od interpretacij demokracije, ki spominjajo na blaženi mir prehranjevanja in prebavljanja. Da je le varno in udobno, in da se razvijamo v neskončnost (če je komu sploh jasno, kaj bi to bilo). Večina interpretacij zahodnih medijev o dogajanju v Egiptu je tako napeljevala na to, da naj bi po padcu 30-letne Mubarakove vladavine tudi Egipt zdaj zaplul v svobodo, njegov čolniček pa bi se ponosno pridružil klubu jaht, ki zase menijo, da so najboljše, najbolj varne, najbolj udobne, in seveda, da plujejo v pravo smer.
A zdi se, da se Egipčani ne pustijo motiti s patronističnimi pričakovanji Zahoda in da še naprej branijo politični prostor, ki so si ga priborili brez uporabe sile. Da po logiki vsakodnevne novičarske reciklaže in sveženja ekraniziranih prizorov tudi prizori revolucije v Egiptu ne bi šli po poteh prebave skupaj z zahodnjakovo večerjo, se ustavimo pri treh razmislekih o tem, kaj se dogaja v Egiptu. V torek, 15. marca, so jih na okrogli mizi Revolucije v Egiptu …?, ki so jo v sklopu drugega letnika Likeja soorganizirali Društvo Likej, Društvo zmernega napredka Koper in Študentska organizacija Univerze na Primorskem, v prostorih koprskega Mladinskega in kulturnega centra predstavili dr. Milan Brglez in dr. Mirt Komel s Fakultete za družbene vede v Ljubljani terdr. Tonči Kuzmanić s Fakultete za management v Kopru. Za začetek se spomnimo nekaterih osnovnih zahtev, ki so jih postavili protestniki v Egiptu: poleg odstopa predsednika Hosnija Mubaraka tudi ukinitev izrednega stanja, izpustitev političnih zapornikov, razpustitev parlamenta in vojaških sodišč, novo ustavo, ki mora biti potrjena na referendumu, svobodo govora, medijev in ustanavljanja političnih strank.
Točka nič, kjer se je potrebno pogajati
Dr. Mirt Komel, ki je bil v Egiptu pred letom dni, je že tedaj ugotovil, da v državi, v kateri se zaradi izrednega stanja že 30 let na istem mestu ne bi smeli zbrati več kot trije ljudje, kljub temu napol ilegalno deluje ogromno različnih skupin in organizacij. Te skupine so bile sicer med seboj zelo raznolike (demokrati, anarhisti, muslimani …), a so se v revoluciji poenotile v zahtevi po Mubarakovem odstopu, svobodnih volitvah in odpravi korupcije. Pri zadnji zahtevi je Komel poudaril, da tu ne gre le za stekanje denarja v maloštevilne žepe, ampak tudi za vse nepravilnosti v vladanju. V Mubaraku bi lahko videli podaljšek postkolonialističnega, predvsem ameriškega poseganja v ta prostor, meni Komel in dodaja, da so Egipčani želeli nazaj idejo, režim, ki bi bil samosvoj, neodvisen od mednarodnega trga, kar je povezano tudi s spominom na socialistično zgodovino te države. Komel meni, da si Egipčani v revoluciji prizadevajo “praktično za ‘ground zero’, ničto točko, kjer je treba vse na novo izpogajati.” Pomembna se mu zdi tudi razlika med revolucijama v Egiptu in Tuniziji in pa med dogajanjem v Libiji in Sudanu - po njegovem gre protestnikom v prvem primeru za avtonomijo, v drugem pa za teritorij.
Egipčanska revolucija - konec epohe družbenega
Dr. Tonči Kuzmanič je govoril o tem, kar se mu zdi, da bi utegnilo dogajanje v Egiptu pomeniti za nas in za nekaj takega, kot je svet in pri tem izpostavil, da gre v Egiptu za politično revolucijo epohalnega pomena, na ravni francoske revolucije (čeprav je pri slednji šlo za družbeno revolucijo): “Egipčanska revolucija je konec epohe družbenega in je nekaj radikalno drugačnega, kot je družbena revolucija.” Kuzmanić je ugotovil, da mi tega, kar se dogaja v Egiptu, sploh nismo sposobni misliti: “Mi smo otroci civilizacije, ki odhaja in v kateri se ne da več misliti. Največ, kar se v naši civilizaciji da misliti, je to, da upamo in mislimo, kako se nič naj ne bi spremenilo. Mi smo otroci mišljenja in življenja parazitske civilizacije.” Zato: “Problem z revolucijo v Egiptu ni revolucija v Egiptu, pač pa mi.” Tisto, kar nam ostane, pa je poskus, da zadevo premislimo v kategorijah politične revolucije, je predlagal Kuzmanić, ki je v zbiranju protestnikov na trgu Tahrir videl množenje političnih živali, ki se levijo iz družbenih bitij. Prvi pogoj za politično revolucijo je bila vzpostavitev prostora za politiko, je izpostavil Kuzmanić, in ta prostor so naredili ravno protestniki, z zbiranjem, s svojimi zahtevami in z vztrajanjem v nenasilju. Namen v politiki je po mnenju Kuzmanića ustavitev norenja družbenega, je postavitev novega, lastnega reda; politika je umiritev, položaj, ko se lahko začnemo pogovarjati, denimo o tem, kakšen tip ustave bomo imeli. To, je dejal Kuzmanić, je nasprotno histeriji družbenega revolucioniranja, ki se dogaja kot napad, na hitro, inkognito, zahrbtno.
Kuzmaniću je posebej izpostavil tudi položaj Egipta, ki da je “the state”, saj leži na točki, ki je zelo pomembna tako zgodovinsko kot v okviru Mediterana, Afrike in islamskega sveta. “Zadeva je počila na ključni strateški točki, in učinki, ki so tukaj in še bodo, bodo verjetno učinki cunamijev.” A po Kuzmanićevih pričakovanjih ne bo šlo za cunamije v pomenu političnih revolucij, ampak v pomenu socialnih revolucij. Obenem je zatrdil, da je revolucija v Egiptu smrt Zahoda. “Zahod nima česa povedati, zahodnjaki skupaj z njim so mrtvi. V primeru, da se ne bodo mogli solidarizirati in potegniti zadeve naprej, v tem primeru z Egipčani, lahko samo vegetirajo kot zombiji.” V primeru interpretiranja egipčanske revolucije na zahodne načine bomo sodelovali pri ubijanju te največje potence, ki se je rodila po francoski revoluciji, je posvaril Kuzmanić.
Opazil je še, da je ta revolucija prinesla entuziazem celotni Afriki, pa tudi vrsti ostalih narodov, medtem ko samozagledani zahodni mediji tega še opazijo ne, kakor ne opazijo pešanja ZDA, dejstvo, da se je medtem že formiral novi ekonomski red med Kitajsko, Afriko in Južno Ameriko, pa imajo le za nekaj minornega.
Možnosti Egipta v mednarodni skupnosti
Dr. Milan Brglez je uvodoma izpostavil pozicijo Egipta s stališča mednarodnih odnosov in politekonomskega reda: Egipt je polperiferija, kjer “se tolerirajo tudi diktature in izredno stanje, vse v imenu tega, da bi bil Bližnji vzhod pacificiran. Pacificiran zato, da omogoča relativno normalen dostop do surovin in da nekako zavaruje Izrael.” Vendar pa se je v Egiptu zdaj zgodilo nekaj novega, nekaj nepredvidenega - izkazalo se je, da protestniki več ne pristajajo na pozicijo svoje države, kot jo je predvidela mednarodna skupnost, je ugotovil Brglez in izrazil skrb, da bi Egipčanom revolucijo “ukradli” na klasičen način - ali bi zadevo naprej peljala vojska ali pa bi v Egiptu inštalirali zahodno videnje o tem, kaj naj bi bilo demokratično. Obstaja tudi vprašanje, v kakšni poziciji se lahko znajde na novo formirani Egipt v mednarodni skupnosti; po mnenju Brgleza bo neko alternativo potrebno najti že na nivoju samega preživetja. “Tu se lahko povežejo s Kitajci, ki vsaj ne vsiljujejo svojih vrednot in po svetu ne prenašajo demokracije, čeprav igrajo isto igro.” Sicer pa o delovanju mednarodne skupnosti veliko pove že sama ustanovna listina te organizacije, v kateri je zapisano, da “varuje mednarodni mir in varnost - in pravičnost. V tem vrstnem redu. Mir pomeni zgolj odsotnost oboroženih konfliktov, takih, ki onemogočajo trgovino in podobno, ne pa reševanja konfliktov niti njihovega preseganja,” je prioritete mednarodne skupnosti povzel Brglez, ki je obenem poudaril, da v tej skupnosti več ne vodita niti Evropa niti ZDA, kar je bilo jasno razvidno na zadnjih pogajanjih o okolju v Cancunu.
REKA ŠAV
