Kako se po prostranstvih človeških značajev suče svinčnik Lorelle Fermo
“Karikatura je zame posebne vrste srečevanje, zbliževanje. Ko me med lovljenjem značaja z barvnimi svinčniki na papir prešine nasmešek, vem, da sem na dobri poti, da ujamem duha tistega, ki ga rišem,” pravi Lorella Fermo.
KOPER> Čeprav se je 47-letna Koprčanka poklicno posvetila jezikom (ob italijanščini je študirala še angleški in španski jezik), stala za katedrom tako na osnovni šoli kot tudi kot učiteljica na Ljudski univerzi, v njenem življenju že od konca gimnazije igrajo pomembno vlogo barvice. Pred dobrim mesecem je svoje karikature pokazala na prvi samostojni razstavi Carpe risum ... ergo ... smile.
Victor Hugo je zapisal, da je smeh kakor sonce, ki odganja zimo. Karikature spod svinčnikov Lorelle Fermo so na razstavi v razstavišču Skupnosti Italijanov in v galeriji Pokrajinskega muzeja žgečkale obiskovalce prav v predpustnem času, ko se zimi iztekajo dnevi in delajo prostor pomladi. Naključje? Lorella se zasmeji in pripomni, da je bil verjetno že pravi čas za njihovo pot k širšemu občinstvu.
Koliko karikatur je doslej že narisala, ne šteje. Čeprav Lorella riše tudi po naročilu, na belih prostranstvih njenega risarskega papirja najdejo prostor le tisti, s katerimi se lahko spusti v divji ples odkrivanja svetov, ki se skrivajo za obrazi. Kot pojasni, karikatura zahteva gibkost na obeh straneh: od avtorja terja roko risarskega mojstra, oči prodornega opazovalca in duh humorista, od portretiranca pa to, da se zna smejati. V tem primeru sebi in svojim pomanjkljivostim, kar ni tako lahko, kakor se prebere oziroma sliši. “Karikatura je posebna likovna zvrst. Kot pove že njeno ime, karikira: torej pretirava, poudari portretirančeve ne telesne, marveč predvsem značajske in duhovne lastnosti,” pojasni v mali mansardni sobici, kjer diši kot v kraljestvu barvic.
Lorella, ki je na tem področju popoln samouk, je prve karikature narisala gimnazijskim sošolcem in profesorjem. Strastno je prebirala stripe in doživela posebno zaljubljenost, ko je prvič držala v rokah rotring. To pisalo si je sposodila od brata, ki je študiral strojništvo in bila vzhičena, ko je videla, kako natančne poteze in drobne šrafure je mogoče narediti z njim.
“Svoboda in nasmeh sta najlepši stvari, ki ju lahko podarimo sočloveku.”
Čeprav jo je belina papirja oziroma platna privlačila že od otroštva in se je zato spustila v avanturo z mnogimi tehnikami, je pri njej karikatura zasedla prestol zaradi preprostega razloga - bila je najtežja. “Odkar pomnim, so me privlačile stvari, pri katerih sem se morala potruditi, iz sebe iztisniti več, kakor sem mislila, da zmorem. In karikatura je zahtevna ter seveda tudi kompleksna.” Četudi se po njej razteza bravurozna risba, je karikatura brez radovednega in pronicljivega avtorja prazna. Lorella pa je vselej, že od malih nog izjemno rada opazovala svet okrog sebe.
V prid slednjemu govori tudi prav posebna fotografija. “Odraščala sem na Gallusovi ulici v središču Kopra. Hiša, kjer smo stanovali, gleda na pročelje palače Gravisi - Barbabianca, kjer ima sedež Glasbena šola. Spomnim se, da sem ure in ure preživela naslonjena na okensko polico. Vpijala sem zvoke glasbe, prisluškovala korakom, predvsem pa opazovala ljudi in njihove obraze.” Nekega dne se je pod njihovim oknom ustavil mož srednjih let.
Pritegnil ga je obraz deklice, ki je spod napol odprtih škur zatopljeno zrla na ulico, ob njej pa je v popoldansko sonce mežikala muca. Fotografiral jo je, ji namenil nekaj besed, ki jih je, še preden jih je utegnila slišati, odnesel veter, in odšel. Čez teden dni je pozvonilo pri vratih: “Odprla sem in zagledala možakarja z ulice. V rokah je imel kuverto, v njej pa je bila fotografija, za katero lahko rečem, da me od takrat vedno spremlja in ima v mojem življenju posebno mesto.”
Mož s fotoaparatom je bil pisatelj Marjan Tomšič. Dolgo se nista videla, ponovno sta se srečala pred sedmimi leti. Takrat ji je na hrbtno stran fotografije napisal posvetilo: “Bil je čaroben trenutek, iskriv uvid v lepoto duše.” Zato ne čudi, da je obiskovalce razstave v galeriji Pokrajinskega muzeja pozdravila prav fotografija, ki jo je posnel na Gallusovi ulici in s katere zreta deklica in njena štirinožna prijateljica.
Pisatelja je tudi upodobila, v karikaturi, seveda - in ne le enkrat. Pa Tomšič še zdaleč ni edini, ki je zaživel pod njenimi prsti: tu je cela vrsta zdravnikov (Venčeslav Pišot, Bogomir Oblak, Boštjan Lovšin, Felice Žiža, Peter Golob, Dragica Kozina, Aleksandra Kraut, Ljubica Deisinger ...), obrazov s koprske televizije in radia (od Bojana Sakside, Stane Česnik, Marca Apollonia, Leana Klemenca, Lorelle Flego, Brune Alessio ...), pa likovni kritik Enzo Santese, glasbeni skupini Calegaria in Kalamari in še mnogi, mnogi drugi.
Na njenih karikaturah je zaživelo izjemno veliko Koprčanov in Koprčank različnih poklicev in generacij. Tudi zato je bil obisk razstave, ob kateri je nastal tudi obsežen barvni katalog, kot sprehod po koprskih ulicah: večinoma znani obrazi, le da tokrat neznancu o sebi povedo veliko več, kot če jih srečaš med hitenjem v službo.
Da je Lorella Fermo upodobila toliko someščanov, ni naključje. Je le odsev njene neizmerne ljubezni do mesta in do tamkajšnjih ljudi. Povezanosti, ki je ne izreka, marveč jo živi. Zato tudi ne čudi, ko brez premišljevanja odgovori, da je politična karikatura ne privlači. “Zakaj bi risala Obamo ali Berlusconija, če lahko narišem sosede, prijatelje, znance?”
Politiko pa Lorella drži stran od svojih barvic še iz enega razloga: “Tovrstne pripadnosti resnično ne čutim. Ne pripadam nikomur, vsaj v strankarskem, idejnem, ideološkem in političnem smislu ne.” Tudi to ne preseneča, ko jo človek posluša, kako predano govori o tem, da so kultura, znanje, vedoželjnost in ustvarjalnost kamenčki, s katerimi je tlakovana pot do svobode. “Prav svoboda in nasmeh pa sta najlepši stvari, ki ju lahko podarimo sočloveku.” Sicer ne enega ne drugega ni tako lahko storiti, a ... Lorella ima rada izzive.
MAKSIMILJANA IPAVEC
