Katalena z novo ploščo Noč čarovnic
Še pred uradno četrtkovo premiero nove plošče Noč čarovnic v ljubljanskem Kinu Šiška je zasedba Katalena svoj doslej najbolj avtorski izdelek preverila na nekaj odrih. Pred dnevi na novogoriški Mostovni.
NOVA GORICA> Zasedba Katalena, ki je leta 2002 glasbeno javnost presenetila z do takrat neobičajno priredbo ljudske Da göra ta škarbinina in drugimi s prvenca (Z)godbe, je v deset-letju postala pojem fuzije slovenske ljudske glasbe in modernega avtorskega pristopa k njej. Formula je v vsej svoji kompleksnosti pravzaprav enostavna: fantje in dekleti iz različnih glasbenih provenienc so znali ustvariti pravo ravnotežje med ljudskostjo in avtorsko interpretacijo, pri čemer ena ne “povozi” druge, pač pa se dopolnjujeta oziroma nadgrajujeta. S pojma ljudska glasba, ki ga mnogi dojemajo kot nekaj, kar sodi v preteklost, so na nek način otresli prah, ga aktualizirali in popeljali v 21. stoletje.
Sveži so ostali, ker so se ves čas razvijali, raziskovali. Če so se na predzadnji plošči Cvik cvak! globoko potopili v rezijansko zapuščino in se v glasbenem smislu precej bolj prepustili eksperimentiranju, je zadnja, sveže pečena Noč čarovnic nov korak naprej. Še vedno se sicer navdihujejo v zapuščini slovenske ljudske glasbe, a za podlage bolj ali manj ne uporabljajo več ljudskih pesmi (te so na plošči “samo” tri), pač pa poezijo (večinoma Svetlane Makarovič, pa Gregorja Strniše in Daneta Zajca) in lastna besedila. Prav v tem pogledu je to zagotovo njihova najbolj avtorska plošča. Prav teksti/vsebina imajo tokrat središčno vlogo: leitmotiv je čarovništvo. A ne z na metlah letečimi babnicami, banalno haloweenovsko navlako ali čira čarami, pač pa coprništvo razumejo in interpretirajo kot stanje duha, kot tisto drugo plat človeka, ki ji ljudje iz nevednosti, nerazumevanja pripisujejo temačnost, zlo. “Je zgodba o norosti, približevanju in prestopanju meje, zgodba o ljubezni, izgubi, iskanju, bolečini in sreči,” sami opisujejo ploščo. In temu primerno je tudi glasbena interpretacija nekoliko temnejša, čeprav stilsko še vedno raznolika.
Na Mostovni so si v prvem delu koncerta večinoma sledile prav skladbe z nove plošče. Noč čarovnic, Zeleni Jurij, Nore gobe, Komur se dremlje ... Z njimi so ustvarili tematiki primerno vzdušje - bolj intimno, sicer dinamično, a manj vedro. Najverjetneje je bil prav zaradi tega tisti del občinstva, ki je prišel v prvi vrsti po “muziko za ples”, sprva precej zadržan. Zato pa so toliko bolj na svoj račun prišli tisti, ki so se prepustili, da jih atmosfera odpelje. Ko so Katalena kot odličen koncertni bend zagodli še preostali repertoar, pa je zasrbelo v petah še ostale ...
MITJA MARUSSIG
