Kateri pravici je zadoščeno?

Pravljice so pomirjajoče, saj krepijo vero v pravičnost: na koncu zgodbe je zlo premagano in (kar je najpomembnejše) kaznovano, dobrota pa bogato nagrajena in znova povzdignjena v vrlino.

Nekdanjega gradbenega inženirja Osame bin Ladna, ki je leta 1988 skupaj z drugimi islamskimi fundamentalisti ustanovil razvpito mednarodno teroristično mrežo al Kaido - njegov v Jemnu rojeni oče je bil gradbeni mogotec, ki je za saudsko dinastijo opravljal nadvse donosne posle - uradno torej ni več. Je dokončno (a “dokončno” ima v političnem žargonu varljivo konotacijo), nikakor pa ne prvič, razglašen za mrtvega. Je mrtev, ubit. Kot poročajo mediji: “likvidiran”, “odstranjen”, “pospravljen” v zgodovino: svet je zdaj varen pred njim. A le pred njim. Tega se začenjajo zavedati tudi tisti, ki so še v začetku tega tedna z neprikritim odobravanjem in “nedolžno” privoščljivostjo poročali o izbruhih evforičnega veselja premnogih po svetu, ko so izvedeli za njegovo smrt. Kajti al Kaida (“temelj”, “oporišče”) je nezaslišano trdoživa tvorba, tako kot denimo mafija in kamora, ki sta bili doslej že neštetokrat “obglavljeni”, pa še vedno tihotapita, trgujeta, lobirata, zasužnjujeta, strahujeta, izsiljujeta, pobijata. In al Kaida ju v krutosti in domiselnosti krepko prekaša; verjetno prav zato, ker je najgloblje utemeljena v goreči veri in v strastni želji, da bi enkrat za vselej strla vsakršno, ne le vojaško in gospodarsko, nadvlado ZDA, ki v njenih z zaslepljenim sovraštvom prežetih očeh poosebljajo kužno gnilobo, izrojenost in izprijenost “nevernega” zavojevalskega Zahoda. Al Kaida ni edina združba, ki izvaja srhljivo versko (islamsko) vojno, nedvomno pa je v tem najuspešnejša. Glava bin Ladna je zdaj resda odsekana, toda al Kaida je kot hidra: ko odsekaš eno glavo, zraste druga.

Bin Laden je mrtev, ne al Kaida. Nedvomno se bo kaj kmalu znova “oglasila”: njen glas bodo spet trupla nedolžnih, bodo pohabljeni, bodo ruševine, bosta gorje in groza. Kjerkoli, kadarkoli. Nihče in nič ji ne more preprečiti krvavih napadov. Kronika dosedanjih al Kaidinih grozodejstev je dovolj zgovorna. Resda ameriški strokovnjaki za boj proti mednarodnemu (islamskemu) terorizmu in njihovi zavezniki ne držijo rok križem, toda brezglavega strahu je vse več. Količino presenečenj je sicer moč oklestiti, povsem preprečiti pa nikakor ne. Poostrenih varnostnih ukrepov, ki neizogibno krnijo predvsem svobodo gibanja, je iz dneva v dan več, toda občutek varnosti nezadržno puhti, namesto njega pa nezadržno vznika in se nalezljivo širi vsakršna sumničavost.

In ne slepimo se: boj proti terorizmu je možen le tako, da “posvojiš” njegovo taktiko, da uporabljaš njegove brezobzirne, nepojmljivo krute metode, govoriš njegov jezik, da razmišljaš v njegovih miselnih obrazcih, pa naj bodo še tako grozljivo brezčutni, ubijalski. Osamo bin Ladna so ameriški komandosi ubili na teroristični način - tega ni moč zanikati. S pomočjo bliskovitega presenečenja, z nezakonitim (terorizem in boj proti terorizmu ne potrebujeta zakonov, saj sta sama “zakon”) vdorom iz ene (ne spreglejmo!) tuje, okupirane države, ki jo “vodijo” lutke na ameriških vrvicah, v drugo tujo državo, ki ji vlada “polzavezniški”, makiavelistično preračunljivi režim.

“Pravici,” je v nedeljo ob koncu televizijskega nagovora dejal predsednik ZDA, “je bilo zadoščeno.” Drži. A kateri pravici? Zgolj pravici ZDA in pravici vsega t.i. svobodnega in svobodomiselnega, do skrajnosti amerikaniziranega - nikakor ne le v gmotnem pogledu! - (pro)zahodnega sveta. Pravici tistih, ki razmišljajo “ameriško”: kavboji so ponoči vdrli v tabor nadležnih Indijancev in jih iztrebili, pokončali. Je morda bilo zadoščeno pravici (in pravici do pravičnosti) Iračanov, Afganistancev, Pakistancev, je bilo zadoščeno pravici vseh tistih, ki v planetarni amerikanizaciji, ki ji vazalsko ponižno strežejo njihovi lastni politik(ant)i, docela upravičeno zro le tiho okupacijo?

Za ameriško pojmovano pravico zagotovo v najmanjši meri skrbijo politiki, saj so le rokavica na roki nesramno bogate in vplivne, nedopovedljivo močne in brezdanje samozavestne, nadute oligarhije, ki ji nobeno razkritje njenega pošastno umazanega zakulisja ne pride do živega. Ta v igranje golfa zaljubljena in od lastne moči opijanjena elita nemoteno in kot mimogrede kroji podobo pokorjenega sveta.

In tej eliti povsem odgovarja, da so bin Ladna tako na hitro “pospravili”: ta hitrost je bila skrbno načrtovana. Fanatični asket je pretirano dobro poznal vse preveč umazanih, s Pentagonom in drugimi nevidnimi centri moči tesno povezanih skrivnosti.

TOMO VIDIC