Kazen za poštenje in pogum

“Osebno imam to razstavo za krono svojega dela,” pravi Mirjana Mikić Zeitoun z zagrebškega Centra za mirovne študije. “Josip Reihl Kir je zame namreč simbol tistega boljšega, ki ni zmagalo, ko bi moralo.” Če bi zmagalo, bi ne bilo jugoslovanske morije, česar pa netilci vojne niso mogli dopustiti.

Miroljubni šef osiješke policije Josip Reihl Kir, sin partizanskih prvoborcev, Hrvatice in slavonskega Nemca, je vse do konca po vseh močeh skušal preprečiti prelivanje krvi. Bil je moteč trn v peti mestnega veljaka, sekretarja občinske ljudske obrambe in enega od ustanoviteljev stranke HDZ Branimirja Glavaša, ki danes v Zenici prestaja zaporno kazen zaradi vojnih zločinov nad srbskimi civilisti.

Avtomobil, v katerem je Kir 1. julija 1991 potoval na mirovno misijo v predmestje Tenje, je sredi belega dne prerešetal Anton Gudelj, morilec, ki so ga aretirali šele leta 2006 v Avstraliji in ga leto zatem izročili Hrvaški. Bolj ali manj znana so tudi imena drugih vpletenih. “Jasno je, da je Gudelj izvršitelj uboja in da so naročniki Branimir Glavaš, Vladimir Šeks in Gojko Šušak. Glavaš je u zaporu, Šušak je mrtev, Šeks pa se 'cvre na ognju' in čaka, da ga pokličejo,” pojasnjuje Mirjana Mikić Zeitoun. “Hrvaška oblast nima nikakršnega interesa razjasniti stvari, saj so vsi dokazi zanjo neugodni. Niti opozicija ni nikoli naredila ničesar, da bi rešila to vprašanje. Edina, ki se je pogumno izpostavila, je Kirova žena. In novinarji Ferala, seveda.”

Zgovorna je tudi tokratna razstava, zrasla v okviru projekta Manjšine za manjšine - primeri dobre prakse v medetničnih odnosih v državah zahodnega Balkana, pri katerem so moči združili Center za mirovne študije iz Zagreba, Biro za človekove pravice iz Tuzle, Mirovni inštitut iz Ljubljane in Center za kulturno dekontaminacijo iz Beograda. Da razstavo posvetijo Kiru, se je domislila članica beograjske skupine Tanja Simić, umetniške plakate pa je oblikovala skupina Metaklinika/Petokraka. V Beogradu, na Reki in v Splitu s postavitvijo razstave ni bilo težav, se spominja Mirjana Mikić Zeitoun, zataknilo pa se je v Kirovem domačem Osijeku: “Razstavo smo konec novembra vendarle postavili tudi tam, na Binkoštni teološki fakulteti. Nihče drug si ni drznil ponuditi svojega prostora. Mestu namreč še vedno vlada Glavaš iz zapora v Zenici.”

Splačalo se je vztrajati. Razstava, ki jo je odprl bivši hrvaški predsednik Stipe Mesić, je bila učinkovita. “Na otvoritvi je bilo veliko obiskovalcev, tudi Kirovih kolegov, zatem pa smo v istem prostoru imeli javno tribuno, na kateri so se ljudje odprli, si upali prvič javno spregovoriti o tem ali onem. Sporočilo razstave je, da mir nima alternative, da so pravi junaki tisti, ki se borijo, da vojne ne bi bilo, da je mirovništvo odlika redkih in da ga moraš plačati z življenjem, ko so vojne 'igre' nekje že začrtane. Na Hrvaškem nam je bilo zlasti pomembno, da razstavo vidijo mladi, saj je naša vlada dvolična, mediji pa so v njenih rokah ali, še huje - v prepletenih vladnih in mafijskih rokah. Prihaja do ponarejanja zgodovine, umikanja vsega levega in naprednega, celih period, nedavna preteklost pa je tolmačena enostransko.”

Veliko z razstave odnese, kdor si vzame čas in ne zdirja skozi razobešene panoje, marveč si jih natančno ogleda, prebere nanje natisnjene časopisne članke, zlasti pa prisluhne pričevanjem trojice, ki se na velikih televizijskih zaslonih spominja plemenitega pokojnika.

Vdova opisuje, kako lep, nežen in blag je bil, ko sta se spoznala na gimnaziji. Njuna ljubezen je trajala vse do konca, do nesrečnega 1. julija 1991. “Že od prvega dne vem, da je bil uboj organiziran,” odločno pripoveduje gospa, ki je po atentatu ostala sama s hčerkico Barbaro. “Dotlej sem se bala lastne sence, odtlej se ne bojim več ničesar.” Zagotavlja, da preiskave, ki jo je nekaj let skušala pripeljati h koncu tudi kot poslanka socialdemokratske SDP, ne bo prekinila, pa če ji še tako grozijo s smrtjo.

Beograjski novinar Miloš Vasić, ki je kot dopisnik poročal o pripravah na vojno v Slavoniji, pripoveduje kako mu je Kir poročal o načrtnem ustvarjanju izrednih razmer, o netenju incidentov, o spodbujanju prepirov med Hrvati in Srbi, ki jih ni bilo tako lahko skregati, kakor bi človek pričakoval. Nenazadnje so se kot sosedje naučili živeti drug ob drugem, zato je bil potreben napor, da bi se v Osijeku, mestu ob meji s Srbijo, vneli spopadi, brez katerih ni bilo mogoče prižgati vojne.

Vasić še pripoveduje, kako sta s Kirom doumela Tuđmanov in Miloševićev dogovor o razdelitvi Bosne, kako je Kir skušal spodkopati skrbno načrtovano vojno, kako se je Glavaš ob pomoči podrejenih medijev nadenj spravil s hudo kampanjo, kako je Kir kot vesten policist v debel fascikel zbiral dokumentacijo o Glavaševih številnih zločinih ... “Povedal mi je, da so mu iz Zagreba naročili izdelavo popolnega profila Branimirja Glavaša. Zanimivo, da je ta fascikel pozneje izginil,” se spominja Vasić. In poudarja: “Kir ni bil don Kihot, ki bi se boril z mlini na veter, ampak pošten, nadarjen, pameten človek. Svoj posel je opravljal, kakor je mislil, da ga mora, a se je razšel s svojim časom.” Smrti bi se lahko ognil, a bi moral do konca svojih dni živeti s sramom. Raje je sledil vesti, najsi ga je vodila kamor že.

Ko je umrl, so bili z njim v avtomobilu še trije potniki, a je pokol preživel le predsednik Mestne skupnosti Tenje Mirko Tubić. Na ogled je tudi njegovo pričanje, v katerem je leta 1998 očesu kamere natančno opisal strašni dogodek, Kira pa označil za človeka, ki je “hotel mir in vsem želel le najboljše”.

Kmalu po snemanju je bil Tubić pretepen do smrti, takisto v Tenju. Njegovo pričanje je sodišče zavrglo.

Marko Brecelj o razstavi

> Do kdaj in ob katerih urah si jo je mogoče ogledati?

“Iz vhoda s Sabinijeve (skozi Psihosocialno glasbeno poslušalnico) bo razstava v MKSMC dostopna do 23. februarja vsak dan razen ob nedeljah vsaj od 12h30 do 16h in od 18h do 21h30. Iz vhoda z Gregorčičeve pa bom odpiral, kadar bom tam (vse dni najmanj od 19h do 24h), odpret pa pridem tudi dopoldne oziroma kadarkoli katerikoli dan tistemu, ki me pokliče na številko 041 318 245.”

> Zakaj ste se odločili, da jo gostite?

“Zato, ker se tudi v Istri pod Slovenci, ki jo po nemarnem kličete Obala, nalašč in sistematično briše zgodovinski spomin. Z gostovanjem te razstave smo želeli izvedeti, koliko je naš prostor še dovzeten za 'dvajset let stara ex Yugo jajca'. Na območju bralstva Primorskih novic baje živimo svobodoljubni oziroma človeku in resnici naklonjeni.”

> Kakšen je po vaši oceni njen pomen?

“Govori o resnici; nove države na tleh Jugoslavije so vznikale v spopadu pohlepov in nestrpnosti. Človek in policist Josip Reihl Kir je bil v Osijeku napoti dogovorjenim neizbežnostim. Umorili so ga zmagovalci, ki so sicer zdaj deloma po zaporih, a njihove doktrine ostajajo na oblasti ob plapolanju zastav in zvokih državnih himen.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Obiskovalec zgodbo sestavlja s pomočjo podolgovatih panojev, visečih z obešalnikovAndraž Gombač