Kdo ima v vladi večjo moč?

“Nisem politik,” rada in večkrat reče ministrica za gospodarstvo in hkrati podpredsednica vladne stranke Zares Darja Radić. Če misli resno, toliko slabše zanjo.

Biti nepolitik oziroma imeti se za nepolitika v politiki ne pomeni nujno, da ravnaš po svoji glavi, ne upoštevaje politične interese, pač pa, da si morda tudi lahek plen za različne interesne skupine, ki si želijo prek tvojega vpliva povečati svojo moč. Ne pravimo, da je Darja Radić enostavno orodje lobijev, obenem pa tudi ne govorimo, da ni političarka, kot to zase meni sama. Trditi pa si upamo, da je pristala na enem najbolj kapitalsko atraktivnih resorjev. Na resorju, prek katerega želijo zaslužiti in povečati svoj vpliv različni gospodarski lobiji ter si moč okrepiti različni politikanti.

Enkrat teče zajec, drugič lisica

Zlasti prek ministrstev za gospodarstvo in finance se nam največkrat pokaže, kako šibko je lepilo, ki veže vladno koalicijo. Zaradi skušnjav po nameščanju politično lojalnih kadrov v nadzorne svete podjetij, kjer ima lastniške deleže država, je vlada leta 2008 celo ustanovila kadrovsko-akreditacijski svet. Koalicijske stranke so hotele na ta način druga drugo omejiti pri kadrovanju. Spomnimo: takrat je koalicijske stranke razburjalo imenovanje Draška Veselinoviča (na listi LDS izvoljenega v državni zbor) na čelo NLB. Veselinovič je krmilo banke prevzel brez javnega razpisa, že čez nekaj mesecev pa je moral banko zapustiti zaradi očitkov o podaljšanju kredita družbi Infond Holding, ki je bila največja lastnica Pivovarne Laško. Takšen način kadrovanja in nato podaljšanje kredita sta najbolj razburila stranko Zares, prepričano, da je šlo za reprogramiranje tajkunskega kredita Bošku Šrotu.

Zdaj pa je bila pri “politizaciji brez primere”, kot je to poimenoval predsednik kadrovsko-akreditacijskega sveta Bogomir Kovač, ujeta stranka Zares. Njena ministrica je dosegla menjavo nadzornikov HSE in Pošte Slovenije kar mimo kadrovsko-akreditacijskega sveta.

In spet so na dan privrela vprašanja, kdo ima v koaliciji večjo moč in kdo sploh vodi vlado. Ta vprašanja so seveda pomembna za koalicijske partnerje, ki si morajo moč razdeliti, z vidika državljanov pa se je bolje zamisliti, kako iskrene so bile namere vlade, da z ustanovitvijo kadrovsko-akreditacijskega sveta prepreči politična kadrovanja.

Pohojena pravila

Zastonj je javnost prepričevati, da so v ozadju druge igrice, zlasti pritiski, da ne bi prišlo do ustavitve gradnje ekonomsko in okoljsko vprašljivega šestega bloka šoštanjske termoelektrarne, in da je samovoljna razrešitev nadzornega sveta HSE pravzaprav v korist države. Pritiski gotovo so, med drugim bi bilo treba kot pritisk razumeti tudi grožnjo s stavko energetikov, ki si niso za cilj postavili le ohranitve ali izboljšanja socialnega položaja delavcev - za kar se običajno zavzemajo sindikati - ampak tudi zahtevo po gradnji šestega bloka elektrarne v Šoštanju! Zastonj je, da si stranke vladne koalicije pred javnostjo medsebojno zmanjšujejo kredibilnost z opazkami o pomanjkanju manir in predrznosti tistih, ki so zahtevali interpelacijo za Radićevo.

Če je vlada z ustanovitvijo kadrovsko-akreditacijskega sveta postavila pravila, se jih mora držati, ko ji je to všeč in ko ji ni. Kako ji sicer verjeti, da se drži in se bo držala pravil pri sprejemanju vseh drugih odločitev, predvsem pa tistih, ki so povezane z nadaljevanjem gradnje TEŠ 6?

Dogajanje okrog kadrovsko-akreditacijskega sveta nam govori, da je mogoče - ko so interesi dovolj veliki - zaobiti vsa pravila. Glede na to, da vlada tega organa, ki sicer le nominira primerne kandidate za mesta v nadzornih organih, ni dosledno upoštevala tudi že kdaj v preteklosti (predsednik t. i. Kasa je na to opozoril že junija), je na mestu vprašanje, zakaj ga je vlada sploh ustanovila. Ker je z njim povečala vtis v javnosti, da se bori proti zlorabam moči, in si s tem pred dvema letoma pridobila nekaj političnih točk?

Morda si bo morala zdaj, ko se je najbolj očitno pokazala ignoranca do tega samoomejevalnega organa, katerega pristojnosti bodo sicer prešle pod okrilje agencije za upravljanje kapitalskih naložb države, izmisliti še kaj novega. Tako bi spet za kratek čas v volilnem telesu zavladal občutek, da vendarle živimo v urejeni državi, ki posluje na pregleden način in v korist državljanov.

JANA KREBELJ

Reuters