Kdo je PJ Harvey?

Na albumu Boatsman's Call pa so še številni glasbeni pokloni enigmatični Caveovi nesojeni ljubezni, kot so (Are You) The One That I've Been Waiting For ali Black Hair. Kot je PJ osebnostno neulovljiva, je prav tako tudi glasbeno nepredvidljiva. V svoji 20-letni glasbeni karieri je na plan spravila osem albumov, vsakega s svojo zgodbo in svojim zvokom. Kajti PJ se noče ponavljati in ne mara govoriti o sebi.

“V mojih besedilih ni nič avtobiografskega,” je Polly Jean Harvey večkrat ponovila v številnih intervjujih. Vehementno zavrača tudi kakršnekoli feministične oznake, na račun zgodnjih besedil, ki so “krvavo opevala” žensko seksualnost. O pogosti glasbeni primerjavi s Patty Smith pa je sprva govorila, da gre zgolj za “len žurnalizem”, s katerim so jo glasbeni kritiki želeli čim hitreje popredalčkati. Sama pa priznava, da pred temi vzporednicami s Smithovo naj le-te sploh ne bi poznala, danes pa jo zelo ceni.

Fantovsko dekle, ki je zraslo ob bluesu

PJ je zrasla na ovčji farmi v Dorsetu in je bila edino dekle v vasi. Do svojega 14. leta, ko jo je pričel zanimati nasprotni spol, je s kratko pričesko in deškim videzom skrivala svoj spol. Njeni starši so bili veliki ljubitelji ameriškega bluesa, zato so njen dnevni glasbeni repertoar sestavljali Captain Beefheart, ki še danes velja za njenega velikega navdihovalca, Johnny Lee Hooker, Howlin Wolf, Robert Johnson, Jimmy Hendrix in mnogi drugi. Pred desetim letom je v živo okusila že Boba Dylana in Rolling Stonese. V najstniških letih so jo pričeli zanimati trši zvoki Pixies, Television, Slint. Danes pa prisega na Arvo Pärta, Ennia Morriconeja in folk glasbo.

Vsega je bil “kriv” John Parish

Za njen spust v profesionalne glasbene vode je zaslužen predvsem John Parish, ali kot ga PJ imenuje, “moja glasbena sorodna duša”, s čigar zasedbo, Atomatic Dlamini, se je kot brhko dvajsetletno dekle odpravila na evropsko turnejo v vlogi kitaristke. Sama pa je v veliko intervjujih povedala, da gre Parishu največja zasluga za njeno glasbeno formacijo na odru. Parishevo tedanje dekle, fotografinja in režiserka Maria Mochnacz, pa je že v zgodnji glasbeni karieri PJ poskrbela za njeno dovršeno, a venomer izmikajočo se in kontroverzno vizualno podobo.

PJ Harvey trio

PJ Harvey leta 1991 ustanovi svoj bend PJ Harvey trio, ki ga ob njej sprva sestavljata Rob Ellis in Ian Olliver, slednjega pa kmalu zamenja Steve Vaughan. John Peel jo je opazil že ob izidu njenega prvega singla Dress z albuma Dry, na katerem je postregla s surovo mešanico garažnega zvoka, bluesa in grungea. Takrat 22-letno PJ Harvey glasbena revija Rolling Stone razglasi za najboljšo žensko izvajalko leta. Naslenje leto PJ že podpiše pogodbo z velikanko Island Records, izide pa tudi Rid of me, ki ga producira sloviti Steve Albini.

Ker člani prvotne zasedbe zaslutijo, da je to samo PJ-ejin projekt, se leta 1993 razidejo, PJ pa prične svojo več kot uspešno samostojno kariero s številnimi glasbenimi sodelovanji. Okoli sebe v naslednjih letih zbere bolj ali manj zvesto prijateljsko zasedbo: John Parish, Rob Ellis (Spleen), Mick Harvey (Bad Seeds) in Eric Drew Feldman (Captain Beefheart), s katerimi “zakrivi” številne albume. S Parishem pa sta nerazdružjiva, saj sta skupaj ustvarila najmarkantnejše albume PJ Harvey, in sicer To Bring You My Love, Is This Desire?, White Chalk in zadnji Let England Shake. Z izjemo White Chalk, za katerega sama PJ priznava, da je njeno najbolj čudaško delo, so našteti albumi njeni nesporni favoriti.

Z vsakim albumom v nova zvočna vesolja

PJ Harvey velja za večno neulovljivo, zadržano in malce ekscentrično osebo, ki z vsakim novim albumom temeljito redefinira svoj glasbeni izraz, s tem da venomer ostaja zvesta svojemu prepoznavnemu surovemu, atmosferičnemu zvoku. Od zgodnjih albumov Dry in Rid of Me, kjer v njenih delih odzvanjajo ostri, grungerski, garažni zvoki, se je na primer v Is This Desire? pričela zelo odkrito spogledovati z elektroniko, da ne govorimo o Stories From the City, Stories From the Sea, njenem najbolj komercialnem in najuspešnejšem albumu doslej, na katerem se PJ najbolj približa pop rocku. Po silnem uspehu tega albuma, ki ga PJ ravno ne kuje v zvezde, ponovno preseneti in naredi Uh Huh Her, s katerim se povrne v svoja zgodnja, bolj ostra in temačnejša leta. Nato sledi še en eksperiment v zasanjanih in zelo minimalističnih klavirskih baladah, White Chalk, ki velja za njeno najbolj introvertirano in nerazumljeno delo.

Najbolj dovršen album - Let England Shake

In končno smo 14. februarja 2011 dočakali nič kaj romantičen album Let England Shake, za katerega lahko trdimo, da gre za njeno najbolj konceptualno in zvočno dovršeno delo. PJ se je namreč več kot dve leti ukvarjala z zgodovinskimi teksti o Veliki Britaniji med 1. svetovno vojno, poglobila pa se je še v številna aktualna pričevanja vojakov v Iraku in Afganistanu, ter ustvarila album z nekakšnim mističnim, poganskim, oddaljenim, zgodovinskim prizvokom, ki preizprašuje položaj Velike Britanije danes in smisel vojne. PJ Harvey, ki se je v svoji več kot 20-letni karieri udomačila pri številnih glasbenih inštrumentih in na marsikaterem albumu igrala večino glasbil, se je tokrat prepustila izstopajočemu zvoku tako imenovane avtoharfe (nekakšna zmes harfe in citer) in se s Parishem in Mickom Harvejem za pet tednov “zaprla” v katedralo v Dorsetu in ustvarila monumentalno delo Let England Shake. Večino materiala je posnela v živo in z veliko improvizacije, zato je zvok posledično zelo organski, neobdelan, skladbe so v osnovi zelo minimalistične, toda z veliko ritma in preprostimi ter subtilnimi melodijami. Tudi njen vokal je doživel občutne spremembe, saj je med snemanjem ugotovila, da njen vokal v luči novega albuma ne deluje dovolj prepričljivo, zato je začela postopoma osvajati novo barvo glasu, ki je precej bolj visok.

Po tako dovršenem, a sila preprostem in iskrenem delu si je težko predstavljati, v katero smer bo PJ krenila na naslednjem albumu.

BILJANA PAVLOVIĆ

PJ Harvey in prijatelj Nick Cave