Kdo je Slovenec in kdo je Hrvat?

Dr. Barbara Riman sodi v tretji rod Slovencev na Reki, kamor so se njeni stari starši iz Metlike preselili ob koncu tridesetih let 20. stoletja. Ko je v pogovoru predstavljala svojo družino, je ponosno povedala, da njena dva nečaka, ki sodita že v četrti rod naših rojakov na Reki, razumeta in govorita slovensko.

Barbara se je že kot mlado dekle vključila v delovanje slovenskega KPD Bazovica na Reki, kjer je delovala v različnih sekcijah. To se je pozneje obrestovalo, saj je ob sodelovanju s sestro leta 2008 napisala obsežen zgodovinski pregled društva Bazovica, posvečen 60-letnici delovanja. Po končani gimnaziji je študirala zgodovino na Filozofski fakulteti reške univerze, nato pa vpisala podiplomski študij v Ljubljani.

Njena bibliografija obsega vrsto prispevkov o manjšinski tematiki Slovencev na Hrvaškem, preučuje pa tudi reško krajevno zgodovino. Njeni prispevki so po večini objavljeni v strokovnih publikacijah Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Rimanova pričakuje, da bo doktorska disertacija doživela knjižno izdajo, vendar ne kot celota, pač pa v treh delih, za vsako geografsko enoto posebej.

“Na podiplomskem študiju sem prišla v stik z dr. Vero Kržišnik Bukić, ki me je še bolj pritegnila k preučevanju manjšinske tematike,” se spominja. “Od 2006 sem bila mlada raziskovalka na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Tako se je začelo moje raziskovanje in spoznavanje življenja in delovanja Slovencev v Gorskem Kotarju, Kvarnerju in Istri. Po petih letih dela ter številnih obiskih in pogovorih z ljudmi z obeh strani meje je rezultat moja doktorska disertacija, nastala pod mentorskim vodstvom dr. Boža Repeta in somentorstvom dr. Bukićeve.”

> Vaša disertacija je zelo obsežna, saj šteje kar 380 strani tipkopisa velikega formata. Bi za začetek predstavili obseg vašega raziskovalnega dela?

“V geografskem smislu obsega tri enote: Gorski kotar, Kvarner z otoki in Istro v času od 1918, od nastanka prve Jugoslavije, do 1991, osamosvojitve Slovenije in Hrvaške. Moja raziskava je bila omejena na obmejna območja, na nekoliko oddaljenejše obmejne kraje in na industrijske centre. Takšno vsebinsko razdelitev so pogojevali načini priselitve, ki se glede na obravnavana območja zelo razlikujejo.”

> Sodeč po vaši raziskavi gre za precejšnje razlike v načinu priseljevanja predvsem med Gorskim kotarjem in ostalima dvema geografskima enotama?

“Razlika je predvsem v načinu prihajanja in v mentaliteti ter strukturi ljudi, ki so živeli ob meji. Moje delo pa so pogojevali tudi zgodovinski viri. Namreč, za Kvarner z otoki je gradiva izjemno veliko, kar velja tudi za Istro. Medtem pa je za območje Gorskega kotarja gradiva relativno malo. Bolje rečeno, ni ga moč najti v arhivih, ker ni shranjeno. Ravno zaradi povedanega bi bilo potrebno nekatere stvari še dodatno raziskati.”

> Kaj je še značilno za priseljevanje v Gorski kotar in v dve izraziti industrijski mesti, na Reko in v Pulj?

“Priseljevanje Slovencev v ti dve industrijski mesti se da s pomočjo pisnih virov zelo dobro predstaviti za razliko od Gorskega kotarja, kjer so se priseljenci zaposlovali na žagah in lesnih obratih, za katere pa ni podatkov. Na intenzivnost priseljevanja so močno vplivala tudi zgodovinsko-politična dogajanja, ki so velikokrat pogojevala sodelovanje Slovencev in Hrvatov. V času pred prvo vojno, ko sta oba naroda ogrožena zaradi germanskih in madžarskih pritiskov, je sodelovanje v narodnoobrambnem smislu intenzivno. V času italijanske zasedbe med obema svetovnima vojnama sodelovanje na narodni osnovi ni bilo mogoče. Drugačna pa je slika v Gorskem kotarju, ki je za razliko od Istre in Kvarnerja pripadal Kraljevini Jugoslaviji.”

> Običajno se pri naštevanju najpomembnejših industrijskih središč, v katera so se preseljevali Slovenci, prezre Labin.

“Če je za Reko in Pulj značilno priseljevanje že pred prvo svetovno vojno, je za Labin značilno, da so v tamkajšnji rudnik prihajali rudarji iz Slovenije s svojimi družinami že v drugi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja. Zabeleženih je več rudarskih družin iz Idrije in drugih krajev, ki so našli tu zaposlitev. Po drugi svetovni vojni so začeli Slovenci počasi zapuščati rudnik, namesto njih pa so prihajali rudarji iz različnih koncev nove Jugoslavije.”

> Vaša naloga sloni na zelo bogatem viru statističnih podatkov. Osnovne podatke o priseljevanju črpate v obmejnih župnijah. Zakaj?

“Matične knjige so priznani arhivski vir. V ožjem smislu so to knjige rojstev, krstov, porok in smrti. Matične knjige v širšem smislu imajo status animarum oz. družinske knjige. Teh knjig duhovnikom ni bilo treba voditi, vendar so jih v praksi vodili od sredine 18. stoletja. V njih so popisane vse družine in ljudje, ki so živeli v krajih posamezne župnije. V njih lahko najdemo presek celotne družine. Kdo se je od kod priselil, in ti podatki obsegajo tri ali štiri generacije, torej obdobje kakih sto let. Za imenom in priimkom stoji opomba, v kateri preberemo, ali se je kdo preselil v kakšen slovenski kraj in obratno, od kod je kdo prišel. Za Slovence je najpogostejša oznaka, da so Kranjci in Kranjice in tudi, odkod so prišli. Zabeležen je tudi njihov poklic in kakšna posebna pomembnost, vezana na prišleke. Na primer, v Opatijo so prihajali državni uslužbenci, učitelji poštarji, kovači itd. Podobno velja tudi za Pulj, Reko. V splošnih popisih prebivalstva teh podatkov ni, ker gre le za število priseljenih ljudi.”

> Kaj pa preseljevanje prebivalstva, ki je živelo tik ob današnji državni meji?

“Za Gorski kotar je značilno preseljevanje z ene strani meje na drugo. Na primer iz Babnega polja in Loža v Prezid in Čabar in obratno. Ravno zato je narodna slika na tem območju zelo heterogena in je večkrat težko ločiti, kdo je Slovenec in kdo Hrvat. Ljudje v Gorskem Kotarju so ob mojem obisku zase dejali, da so ali Gorani ali Kranjci. Torej bolj kot narodno, čutijo pokrajinsko pripadnost. V že omenjenih matičnih knjigah se vidijo tudi vzroki priseljevanja. V Gorskem kotarju gre v glavnem za poroke. Podobno velja tudi za obmejne kraje v Kvarnerju.”

> Kako pa so bili Slovenci organizirani v Istri, predvsem v Pulju?

“V istrskem primeru je treba izpostaviti Pulj, kamor so se Slovenci po drugi svetovni vojni naseljevali zelo številno, kar se vidi iz popisov prebivalstva. Ravno zato mi ni povsem jasno, zakaj Slovenci v tem mestu niso ustanovili oziroma obnovili svojega društva po drugi svetovni vojni kot na primer na Reki, kjer je bilo ustanovljeno 1904, ali v Zagrebu, kjer obstaja slovensko društvo od leta 1927. V Pulju je bilo slovensko društvo ustanovljeno celo 1886, po drugi svetovni vojni pa ne in so ga dejansko ustanovili šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, po osamosvojitvi obeh držav. Do tega ni prišlo verjetno zaradi zelo izrazite regionalne pripadnosti, ker ni bilo čutiti potrebe po enonacionalnem društvu v mestu, kamor so se preselili ljudje iz vse Jugoslavije. Sedaj je v Istri že pet slovenskih društev, njihova ustanovitev pa časovno presega okvir moje naloge.”

> Vaša doktorska naloga je časovno omejena na 20. stoletje, vendar je preseljevanje Slovencev na Hrvaško starejše, mar ne?

“Priseljevanje na Hrvaško se je časovno razlikovalo glede na območje. Na Reki zasledimo prva priseljevanja Slovencev že v 15. stoletju. Za obmejno območje pa nimamo na razpolago dovolj virov, vsekakor pa od sredine 18. stoletja že obstajajo podatki, za starejša obdobja pa ne. Potrebno bi bilo preučevati priimke in se tudi na drugačne načine dokopati do točnejših podatkov za starejša obdobja.”

> Ali so se slovenski priseljenci samoorganizirali v okviru društev ali so se utopili v večinski narod oz. v italijansko kulturo na Reki in v Istri?

“Na celotnem obmejnem območju mojega raziskovanja so se ustanavljala društva, ki v svojem nazivu pogosto niso vsebovala pridevnika slovensko(i). To so bile različne čitalnice in kulturno-umetniška društva, ki so doživela svoj vrhunec pred prvo vojno. Ustanavljala so se v vseh treh geografskih območjih. Na ožjem obmejnem območju pa ni prišlo do takšnega samoorganiziranja kot v večjih mestih in industrijskih središčih. Na območju Istre in Kvarnerja je prišlo do ustanavljanja društev kot odgovor na germanizacijo in italijanizacijo. Ko sta obe pokrajini prišli pod Italijo, se je ta dejavnost prenesla na Sušak, ki je sodil v Kraljevino SHS.”

> Vsekakor je zanimiv delež slovenskih igralcev in gledaliških delavcev v hrvaških gledališčih po drugi svetovni vojni.

“Zanimiv je primer današnjega hrvaškega gledališča na Reki po letu 1946, kamor je prihajalo iz Slovenije zelo veliko igralcev in tehničnega osebja. Zelo pomemben je bil delež slovenskih igralcev pri povojnem delovanju reškega teatra, saj so bile pred tem predstave le v italijanskem ali nemškem jeziku. V časopisnih poročilih je zaslediti, da so imeli slovenski igralci težave s hrvaškim jezikom, vendar pa je bila Reka zelo odprta in jih je sprejela dokaj širokogrudno. Med obema vojnama pa je bil vpliv slovenskih igralcev, pa tudi drugih pomembnih gospodarstvenikov in poslovnih ljudi, zelo opazen na Sušaku. Posebej velja omeniti pomen slovenskih duhovnikov, od krškega škofa Antona Mahniča do slovenskih duhovnikov reške škofije v času italijanske zasedbe.”

> V javnosti je manj znano, da so se Slovenci naseljevali tudi na kvarnerske otoke.

“Priseljevanje na otoke je bilo veliko manjše kot v obmejne kraje in industrijska mesta. Pri preučevanju virov sem se dokopala do dveh ključnih razlogov, zakaj so se Slovenci naseljevali tudi na otoke. V prvi vrsti je bil motiv zaposlitev, služba. Kot drugi vzrok pa so administrativne namestitve, saj gre za učitelje ali duhovnike, ki so prihajali na otoke po dekretu oblasti. Po razvoju množičnega turizma pa so nekateri, ki so sicer prišli kot turisti, na otokih ostali za stalno zaradi osebnih vezi. Splošno vzeto pa je treba poudariti, da so bili glavni motivi priseljevanja na Hrvaško ekonomski. Drugi vzrok, ki je značilen predvsem za ožje obmejno območje, pa so družinske in ženitvene vezi prebivalcev ob meji.”

> Za konec še vprašanje, ali ste glede na množico statističnih podatkov v disertaciji ugotavljali število priseljenih Slovencev na ta del Hrvaške?

“Absolutnega števila priseljenih nisem zasledovala, saj so tabele preseljevanja po posameznih župnijah zgolj ilustrativni primeri. Številke, zabeležene v župnijskih kronikah in objavljene v moji nalogi, niso absolutne. Verjetno je bilo realno več preselitev, kot jih je zapisanih. Obstaja velika možnost, da posameznemu župniku ni uspelo zabeležiti vseh, ki so prišli ali odšli. Problem je tudi v tem, da imajo nekatera naselja ob meji enaka imena, zato večkrat ni jasno, ali gre za kranjski ali hrvaški kraj. Marsikdaj pa absolutne številke zameglijo tudi ženitvene vezi in prepletenost sorodstva na obeh straneh meje.”

TOMO ŠAJN

Na Hrvaškem največ Slovencev živi ob meji z matično domovino in v večjih mestih, nekoliko manj pa na otokih