“Kitajci so zelo praktični in nesebični”
Na začetku se je morda ustrašijo, a jo na koncu imajo radi. Tako bi lahko na kratko opisali spoprijemanje kitajskih študentov s študijem slovenščine. Študirajo jo lahko na Univerzi za tuje študije v Pekingu, kjer so med programi, kot so mednarodni odnosi, anglistika, rusistika, mednarodna ekonomija, pravo in drugi, septembra 2009 odprli lektorat slovenskega jezika, ki - prvič na Kitajskem - kot izbirni predmet ponuja slovenski jezik.
O učenju in preglavicah, ki jih povzročajo skloni, o marljivosti in tekmovalnosti tamkajšnjih študentov ter življenju v Pekingu smo se pogovarjali z Natalijo Toplišek, diplomirano sinologinjo, ki na Kitajskem poučuje slovenski jezik in kulturo.
> Zakaj se kitajski študenti odločajo za študij slovenščine, kaj jih na njej pritegne?
“Že takoj na začetku je bilo zanimanje za slovenščino presenetljivo veliko, saj se je vpisalo kar 40 študentov. Ko so mi vodilni na univerzi na začetku povedali, da bom poučevala dve skupini po dvajset ljudi, sem jih veselo in debelo pogledala. Študentje so mi povedali, da so izbrali slovenščino bodisi iz radovednosti, bodisi ker že redno študirajo kakšnega od slovanskih jezikov (hrvaščino, srbščino, češčino, slovaščino, bolgarščino). Nekateri so rekli, da jih slovenščina zanima, ker jo je možno študirati prvič na Kitajskem, spet drugi se preprosto radi učijo tujih jezikov in jih želijo znati čim več, ne glede na to, kako malo govorcev takega jezika je po svetu. Tako so slovenščino kot izbirni predmet izbrali tudi študentje islandščine, albanščine, arabščine, romunščine, japonščine, madžarščine, prava, novinarstva in mednarodnih odnosov. Sicer je en razlog tudi to, da predavanja, vaje in izpitno preverjanje znanja pri izbirnih predmetih niso obvezni. Kljub temu je dvajset največjih navdušencev znanje potrdilo tudi z izpitom na koncu drugega semestra, s katerim so pridobili kreditne točke pri izbirnih predmetih.”
> O čem se učite na predavanjih?
“V tekočem šolskem letu 2010/2011 poučujem dve skupini po štiri šolske ure na teden - nadaljevalno (pet študentov) in začetno (15 študentov). Poleg jezikovnih vaj imam tudi tematska predavanja, na primer o zgodovini Slovenije, književnosti 20. stoletja, razvoju jezika, turizmu v Sloveniji, Sloveniji v EU ... Študentje morajo napisati tudi kratko seminarsko nalogo v zvezi s Slovenijo in potem svojo temo predstaviti sošolcem. Na lektoratu smo že organizirali tudi gostovanja slovenskih književnikov in profesorjev. Septembra lani so nas obiskali Andrej Rozman Roza, Janja Vidmar, Lila Prap, Cvetka Bevc, prof. dr. Igor Saksida in dekan Filozofske fakultete v Ljubljani prof. dr. Valentin Bucik.
> Predstavljam si, da je študij slovenskega jezika za Kitajca kar zahteven. Na kakšne načine se je učijo? Kaj jim dela največ preglavic?
“Največji poudarek pri učenju je na jeziku. S študenti najprej veliko časa posvečamo fonetiki in slovničnim vajam. Največ težav imajo z rabo sklonov, izražanjem podrejeno odvisnih besednih in stavčnih zvez, pa z besednim redom. Tisti študenti, ki sicer ne študirajo 'sklonsko-pregibnih' jezikov, se na začetku vedno ustrašijo. Veliko poudarka dam konverzaciji, čeprav je to težko, ker so dokaj zaprti ali pa ne želijo spregovoriti, ker se bojijo neuspeha. Opažam tudi, da precej kitajskih študentov sicer obvlada tuji jezik na ravni bralnega, slušnega razumevanja in na ravni tvorbe pisnih besedil, ko pride do govorne situacije, pa jih veliko odpove, ker se bojijo, da ne artikulirajo glasov pravilno. Na tem področju jih je treba zelo motivirati. Skoraj vsakič, ko imamo pouk, poslušamo in zapojemo kakšno slovensko pesem. Kolikor čas dopušča, pa si skupaj ogledamo tudi kak slovenski film. Gledali smo Cvetje v jeseni, To so gadi, Kajmak in marmelada. Na Festival filma EU smo si šli skupaj ogledat filma Petelinji zajtrk in Prehod.”
> Ali že obstaja kakšen slovensko-kitajski učbenik, knjiga, po kateri bi se Kitajci lahko učili?
“Učbenik slovenskega jezika posebej za kitajsko govoreče za zdaj žal še ne obstaja, zato delamo po ustaljenih učbenikih slovenščine za tujce Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Vsekakor pa je učbenik za začetnike nujno potreben, sploh ko bomo odprli redno študijsko smer. Učbenik bi sicer lahko koristil tudi vsem ostalim Kitajcem, ki bi se želeli učiti slovensko. S kitajskim kolegom, ki bo nekoč prevzel slovenistiko, sva že tudi govorila o konceptu učbenika in začela zbirati gradiva, ampak potrebujeva še nekaj časa, da bo to dozorelo.”
> Je vaš kitajski kolega študiral v Sloveniji?
“Moj kitajski kolega Bao Jie trenutno študira v Sloveniji, na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik Filozofske fakultete v Ljubljani. Pridobil je dveletno kitajsko republiško štipendijo za študij slovenščine. Je izredno jezikovno talentiran študent, ki mu nihče ne verjame, da se je slovenščino učil le leto in pol. On je tisti, ki ga je treba tudi s slovenske strani spodbujati, da bo nadaljeval slovenistiko v Pekingu. Zelo cenim, da se je odločil za slovenščino, ki bo zdaj stalnica na njegovi poti.”
> V čem vidite pomen, ki ga ima za Slovenijo naš lektorat na Kitajskem?
“To je pomemben stik med dvema kulturama, je kanal, ki lahko služi nadaljnji kulturni izmenjavi, je mala baza slovenske kulture v Aziji, ki jo moramo čuvati. Glede na vse večjo vlogo Kitajske na svetovnem gospodarskem prizorišču moramo vlagati v ta medkulturni kanal. Za Kitajsko je ustanovitev lektorata slovenščine tudi dejanje utrjevanja dobrih diplomatskih odnosov tako z Evropsko unijo kot s Slovenijo. Dejansko pa tudi vidim možnosti zaposlitve kitajskih slovenistov v diplomaciji, na veleposlaništvu, na kitajskem mednarodnem radiu, mogoče na katedri ...”
> Lani so v Sloveniji napovedovali drastična zmanjšanja sredstev za nekatere lektorate ...
“Tako je, ob začetku šolskega leta je slovensko Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo napovedalo zmanjšanje sredstev oziroma iskanje novih poti financiranja lektoratov. Ustanovljena je bila medresorska skupina, da bi se ukvarjala s problemom zmanjšanih financ. Mislim, da se naša država vseeno zaveda pomembnosti slovenskih lektoratov povsod po svetu, saj bi dolgoročno nastala prevelika škoda, če bi jih kar tako ukinjali. Naši vodje mreže lektoratov in programa STU doma, na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik, dr. Marko Stabej, dr. Mojca Nidorfer Šiškovič, dr. Alojzija Zupan Sosič in Damjan Huber odločno branijo obstoj mreže lektoratov. S takimi ljudmi na čelu se ne bojim za usodo slovenščine kot drugega/tujega jezika.”
> Kakšna pa je vaša izkušnja bivanja na Kitajskem?
“Življenje v tujini ima svoje prednosti in slabosti. Prednosti so te, da se kot človek odpreš in rasteš, prestavljaš horizonte v svoji glavi, poskušaš razumeti, povišaš prag tolerance, napreduješ v znanju tujega jezika, spoznaš neverjetne ljudi. Uživaš pač v teh pozitivnih plateh življenja v velemestu. Slabosti so te, da zamujaš in pogrešaš življenje doma - kavo s prijateljico, mamin skutin zavitek, enodnevni izlet v gore, domače vino ... Pač, te velike malenkosti. Najbolj pogrešam naravo, naše gozdove in polja, zelo me moti onesnaženost zraka tukaj. Sicer pa so Kitajci zelo prijazni, gostoljubni in pošteni ljudje, ki pa imajo precej drugačne navade od nas.”
> Kakšne, na primer?
“Ne vem, kje naj začnem. Omenila bom samo nekaj situacij.
Všeč mi je, kako se znajo starejši ljudje zabavati. Druženje združijo z rekreacijo, dobivajo se v parkih in potem skupaj telovadijo. Tudi med hojo sicer izvajajo drobne gibalne vaje, na primer ploskajo z rokami, krožijo z glavo, se tapkajo po telesu, hodijo vzvratno itd. Starejši gospodje sedijo zunaj in igrajo kitajski šah ali majiang.
Ljudje imajo točno določen urnik prehranjevanja. Recimo, kosilo je od poldne do dveh, in če zamudiš, znajdi se sam. Večina jih poje obrok že do enih, potem pa malo zadremajo, včasih kar na klopcah, šolskih klopeh, stolu itd. Ob dveh se začne popoldanski delovnik, ki traja do poznih večernih ur.
Kitajci so znani po krasni navadi pitja različnih čajev (zeleni, rdeči, wulong, pu'er, jasminov, krizantemin). To je navada, ki bi jo po mojem mnenju morali v večji meri prakticirati tudi pri nas. Čeprav sem sicer zaprisežena kofetarica, priznam, da se človek bolje počuti po nekaj skodelicah zelenega čaja. Kitajski čaji v vrečkah, ki se jih dobi pri nas, niso niti približek pravi izkušnji pitja čaja na Kitajskem. Po drugi strani pa pogrešam odmor za kavo, ki si ga Slovenci nekako znamo vzeti. Govorim o tistih dvajsetih minutah na dan, ki kot da nam pripadajo, da jih porazgubimo kakor želimo in s komer želimo, ne glede na to, kaj nas čaka čez pol ure v službi.
Sploh pa so Kitajci zaradi gostote prebivalstva in drugih dejavnikov narod kolektiva - radi delijo, pomagajo drug drugemu in skupaj opravljajo različne delovne naloge. Navajeni so množice, navajeni, da imajo majhen prostor zase. Zato so zelo praktični in nesebični. Tudi če je na podzemnem vlaku takšna gneča, da že komaj dihamo, da se ni niti potrebno več nikamor prijeti, ker se vsi naslanjamo samo še drug na drugega, bodo Kitajci našli prostor še za kakšnega potnika. Ne vem zagotovo, ampak mislim, da bi pri nas v taki situaciji potniku zunaj rekli, naj počaka na naslednji vlak.”
> Kakšen se vam zdi povprečen kitajski študent v primerjavi s slovenskim? Za slovenske študente sem npr. že slišala opazko, da niso dovolj radovedni ali pa da premalo sprašujejo ...
“Tipični kitajski študent je v primerjavi s slovenskim bolj marljiv, zavzet in poslušen. Položaj učitelja je v kitajski družbi še vedno visoko cenjen, zato se tudi na fakulteti do vseh profesorjev vedejo zelo spoštljivo. So pa kitajski študentje po mojem mnenju bolj otročji in ne tako samozavestni. Če česa ne razumejo, ne vprašajo takoj, ker jih je morda sram pred ostalimi, ampak pridejo z vprašanji po koncu pouka k učitelju. Sicer je tako tudi pri nas. Opažam pa, da vseeno več sprašujejo tuje lektorje kot pa svoje kitajske profesorje. Študentje so tudi zelo tekmovalni, navajeni so hude selekcije. Iz srednjih šol so navajeni biti najboljši v razredu, zato so zelo razočarani nad seboj, ko naredijo kakšno napako.”
> Kitajske univerze vabijo in se odpirajo za tuje študente. Mislite, da bo za študij potrebno znanje kitajščine? Lahko tujec, ki na Kitajskem živi dlje časa, preživi samo z znanjem angleščine?
“Mladi izobraženi ljudje sicer dobro govorijo angleško, z ostalimi pa se je težko sporazumeti v angleščini. Brez znanja kitajščine se sicer da preživeti v Pekingu, ampak si prikrajšan poglobljene komunikacije z ljudmi in se lahko zgodi, da imaš z ljudmi zgolj površinske odnose. Veliko tujcev, ki živijo in delajo v Pekingu, ne zna kitajsko, pa jim sicer nič ne manjka. Ampak vseeno se mi zdi, da je potem nerazumevanje nekaterih aspektov kitajskega življenja še večje, da je med njimi in domačini zid, kot da živijo v istem mestu, ampak v dveh popolnoma različnih svetovih. Če se kdo odloči za študij ali delo na Kitajskem, priporočam, da se uči kitajsko, ker mu bo tako gotovo lažje.”
> Medtem ko se večina dijakov odloča za študij prava ali ekonomije, je vas pritegnila sinologija. Zakaj?
“Za študij sinologije sem se v prelomnih gimnazijskih letih odločila iz ene same velike radovednosti oziroma iz želje po tem, da bi imela dodatno orodje za spoznavanje novega, različnega, tujega. Toda sama želja, ki vselej hodi v spremstvu nevednosti - da je sploh lahko tako velika, sijajna in lepa -, je bila po dolgih urah memoriziranja pismenk, guljenja slovarja in lomljenja jezika kmalu soočena z velikim dvomom, ki ga najbrž doživi vsak študirajoči sinolog: 'A bom sploh kdaj zares znala ta jezik?' Takrat je treba samo vzeti kovčke in odpotovati na študij na Kitajsko, premagati jezikovno nesamozavest in čim prej spregovoriti z maternimi govorci. Avgusta 2009 sta se Univerza v Ljubljani in Univerza za tuje študije v Pekingu (Beijing Foreign Studies University) sporazumeli o ustanovitvi lektorata slovenskega jezika na Kitajskem. Podpisan je bil tudi krovni sporazum o sodelovanju med univerzama. Septembra me je po programu Slovenščina na tujih univerzah Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik poslal v Peking kot prvo učiteljico slovenskega jezika in kulture na Kitajskem.”
TANJA ŽUVELA
