Kitarist Marko Feri o slovenski kulturni enotnosti iz “Pepelkinega” zornega kota
Marko Feri, kitarist in pedagog, zase pravi, da je redkobeseden, da raje igra na kitaro. Obenem pa ne skriva, da ga vprašanje enotnega kulturnega prostora nekako vznemirja. Da do odnosa, ki ga ima matična država do svojih ljudi v zamejstvu, ni brezbrižen.
>Kakšen je pogled na enotni slovenski kulturni prostor s prepišnega tržaškega Krasa? Koliko povezanega se čutite z matično deželo?
“V enotnem slovenskem kulturnem prostoru živim in delujem, pa se mi vendar ne zdi tako 'enoten', vsaj iz tržaškega, 'Pepelkinega' zornega kota ne. Menim, da je moja narodna zavest trdna, predvsem zaradi vzgoje v družini. Matična dežela pa mi je še vedno nekoliko 'tuja', čeprav manj kot pred leti.”
Po diplomi na tržaškem konservatoriju Giuseppe Tartini se je Marko Feri (1967) izpopolnjeval na številnih mojstrskih tečajih z vrhunskimi kitaristi in docenti, kot so Manuel Barrueco, David Russell in Alberto Ponce. Kot solist in v raznih komornih skupinah je nastopil na številnih mednarodnih glasbenih festivalih, tudi v ZDA, Kanadi, Avstraliji in na Japonskem. Trenutno pa nastopa z Gorni Kramer Kvartetom, v duetu z jazz pevko Martino Feri, s flavtistom Ettorejem Michelazzijem, z orkestrom Concordia Chamber Orchestra. Je profesor kitare pri Glasbeni matici v Trstu in na umetniški gimnaziji v Kopru, vodi izpopolnjevalne tečaje po Evropi, ZDA, Mehiki in Kanadi. Je pobudnik in umetniški vodja Mednarodnega kitarskega festivala Kras. Izdal je več zgoščenk.
>Se je z vstopom v EU in s padcem meje Slovenija kakorkoli približala Slovencem v Italiji in drugim rojakom zunaj republiških meja? Je zdaj vez trdnejša? Se je morda spremenil odnos Italijanov do vas?
“Delam za kulturno ustanovo, šolo Glasbene matice, katere obstoj je v veliki meri odvisen od finančne pomoči slovenske države. Z vstopom v EU se ni nič spremenilo. Stanje se je kvečjemu poslabšalo, kar pa lahko pripišemo tudi površnemu in nejasnemu upravljanju z denarjem krovnih organizacij v zamejstvu. Za Italijane pa tako in tako ostajamo Slovenci v njihovi državi 'težko' breme.”
>Mati Slovenijo ste doživljali v času poroke z Jugoslavijo, v vmesnem samskem obdobju in zdaj v novem zakonu z EU? Kdaj je bil njen odnos do slovenske manjšine v Italiji najskrbnejši?
“Zagotovo v času bivše Jugoslavije.”
>Zakaj takrat?
“V času Jugoslavije je bil priliv denarja dosti večji. Iz zamejstva je bilo malo ali nič pritožb, tako je bil politični trud naših predstavnikov usmerjen predvsem v Rim. Kulturne ustanove niso trpele, kot trpijo danes, škoda pa, da ni bilo transparentnosti pri dodeljevanju sredstev, česar pravzaprav ni niti danes.”
>Kakšen odnos imate danes do pojma zamejec?
“Zamejec je splošno prepoznaven pojem, ki se ga hočeš nočeš ne bomo otresli, ker ostaja pravzaprav aktualen. Pred časom sem med mladino slovenskega Krasa zasledil termin 'wpnc', torej z Opčin, ki zazveni simpatično, v istem dihu pa tudi omejevalno in diskriminatorsko do vseh tistih, ki Openci niso. (smeh) Sam si pa rad izposojam pojem 'predmejec', briljantna in pravzaprav točnejša različica, ki jo je skoval prijatelj, slavist in univerzitetni profesor Miran Košuta. 'Meje' pa bi iz kateregakoli pojma ne brisal, ker je po mojem prav, da 'meja' ostane, čeprav samo v psihološkem smislu; 'zgodovinsko-osvajalni čut' večinskega naroda je namreč vedno zaznaven.”
>Delate tako v Italiji kot Sloveniji, opravka imate z mladimi ustvarjalnimi Slovenci v obeh državah. Je narodna zavest pri njih drugačna? Se svoje pripadnosti zavedajo?
“Kdor ustvarja, se ponavadi zaveda svoje pripadnosti, ker v ustvarjanju prikaže sebe, svoj jaz. Pripadnost pogojuje materinski odnos matične države, ki pa je prevečkrat mačehovski.”
>Glasba je univerzalen jezik, ki ga govori tudi vaša kitara. Že vrsto let prirejate Mednarodni kitarski festival Kras. Je pri igranju inštrumenta tam pomembno, od kod kdo prihaja?
“Seveda. Vsakdo prinese s sabo svoje izkušnje, svoj jezik, svojo kulturo in pripadnost, in to bistveno vpliva na poustvarjanje. Kot Slovencu iz Trsta mi je na gostovanjih v tujini izjemno pomembno, da občinstvo ve, kdo sem, od kod prihajam. Glasba pa sicer ne zahteva posebnih dresov, in na srečo nisem odličen športnik, ker bi s težavo oblekel 'azurnega'.”
>Kakšno združevalno moč ima danes umetnost? Kdo so ustvarjalci iz različnih umetniških področij, ki jih v tem pogledu občudujete?
“Umetnost je sredstvo izražanja, čutenja, komunikacije, in zato tudi združevanja. Občudujem vse umetnike, ki ustvarjajo v tem duhu in ne v iskanju všečnosti, slave in lastne materialne koristi.”
>Bi lahko koga izpostavili?
“Prvega bi omenil Alojza Rebulo, ki ga zaradi njegovega ponosa do narodne pripadnosti, njegovega jezika in univerzalnosti uvrščam v sam vrh najzaslužnejših Slovencev našega časa. Srečo sem imel, da je bil moj profesor na klasični gimnaziji, dihal sem njegovo vsestransko, globoko razgledanost. Med glasbeniki bi omenil Pavleta Merkuja in Ubalda Vrabca. Prvi mi je blizu predvsem zaradi skladb za kitaro, ki sem jih dolga leta preigraval na turnejah, obenem je seveda velika kulturna osebnost, drugi zaradi glasbenega izražanja in velikega prispevka k zborovski glasbi, ki ostaja pomemben element združevanja v našem kulturnem prostoru.”
>Kateri dejavnik danes Slovence najbolj povezuje?
“Težko bi povedal ... Idealno bi bilo, da bi ti dejavniki bili kultura, sožitje, spoštovanje, zavest. Smo majhni, ranljivi, zato bi bili toliko dragocenejši. Mislim pa, da smo v Evropi in z Evropo globoko zasidrani v svet potrošništva, pohlepa in neizogibne, v zamejstvu neprikrite nevoščljivosti. Povezuje nas pravzaprav to, da se drugega od drugega počasi oddaljujemo.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
