Kje je svoboda, ki naj jo slavimo?!
September je za Mehičane domovinski mesec, ko se spominjajo začetka vojne za osamosvojitev izpod Španije.
Datum je 15. september 1810. Glavni igralci na zgodovinski sceni so duhovnik Miguel Hidalgo y Costilla, poveljnika Ignacio Allende in Juan Aldama, gospodinja Josefa Ortiz de Domínguez (La Corregidora) in duhovnik José María Morelos y Pavón. Prizorišče je mestece Dolores v zvezni državi Guanajuato, ki je od prestolnice oddaljeno približno tri ure vožnje in v katerem se je na pobudo duhovnika Hidalga s krikom k vstaji sprožil boj za neodvisno Mehiko. Vojna je trajala enajst let in se uradno končala 27. septembra 1821, ko je v mehiško prestolnico slavnostno vkorakal poveljnik Agustín de Iturbide in prevzel vodenje nove države. Iturbide (leta 1822 so ga okronali za imperatorja z nazivom Agustín I. de México) se je večji del osamosvojitvene vojne sicer boril na strani španske krone, pol leta pred koncem pa prestopil na mehiško stran. Leta 1823 je moral zaradi političnih vrenj zapustiti Mehiko, kjer so ga razglasili za narodnega izdajalca in izdali tiralico za njim. Ko se je leta 1824 vrnil, so ga prijeli in ustrelili. Leta 1838 so njegovo truplo z vojaškimi častmi prenesli v katedralo v Ciudad de Mexico in danes njegova sablja, s katero je pokončal lepo število borcev za samostojno Mehiko, visi v Kongresu na istem mestu, kjer so z zlatimi črkami vpisana imena njegovih žrtev.
Življenjska zgodba prvega mehiškega imperatorja, njegovi vzponi, padci in tragični konec s častnimi salvami precej dobro ilustrirajo tragikomedijo, ki jo v Mehiki imenujejo politika.
Sanje - življenje v ZDA
Domovinski mesec, “el mes patrio”, državo vsako leto obarva v zeleno, belo in rdečo, tri barve mehiške zastave. Na ulicah postavijo stojnice z domovinsko kramo in v trgovinah so na prodaj predmeti, ki bi jih državljani v tem času utegnili potrebovati: poleg hrane in pijače, domačih filmov in glasbe tudi okraski za dom, plišasti kaktusi, sombreri, pasje suknjice v domovinskih barvah, iz lesa izrezljani domovinski junaki, dekliške pentlje in drugo. Mehiške zastavice najdemo na prehrambeni embalaži in marsikdo si na okno nalepi izvesek z napisom “Viva Mexico”. Vse se svetlika in ropota, na vsakem koraku pa je slišati domače viže. Tako kot v božičnem času se tudi ob tem prazniku opazovalec vsega direndaja lahko iz leta v leto znova prepriča, da mehiška domišljija nima meja in da je pravi kič doma v Mehiki.
Višek slavja je 15. september. Od popoldneva naprej se ljudje zbirajo po glavnih trgih mehiške države in ob bobneči domači glasbi, obilici jedače in pijače čakajo na 11. uro zvečer, ko skupaj s predstavnikom lokalne oblasti (v prestolnici je to predsednik države) in ob udarcih na zvon na ves glas vzklikajo: “Živela samostojnost! Živeli junaki, ki so nam dali domovino! Živeli junaki, ki so nam dali svobodo! Živel Hidalgo! Živel Morelos! Živela Corregidora! Živel Aldama! Živel Guerrero! Živela Mehika! Živela Mehika! Živela Mehika!” Zaradi kričanja je ta trenutek znan kot “El Grito”, krik. Dogodke po državi spremljajo vse televizijske in radijske postaje, ki v svoj program vključujejo nastope najvidnejših mehiških pevcev in igralcev. Vzdušje je ekstatično, vsi imajo polna srca Mehike in polne želodce tekile.
Šolarji se v septembru pripravljajo na domovinske sprevode in zvezke polnijo s podatki o času, “ko smo postali svobodni”. Kaj je svoboda, tega otroci ne vedo natančno. Vedo, da so Španci slabi in da je Hidalgo heroj. Iz leta v leto ponavljajo isto, kljub temu da je moderna zgodovina spremenila že kar nekaj podatkov (in izbrisala kar nekaj mitov) iz preteklosti. Kar se bodo naučili v šolskih letih, jim bo služilo vse življenje, saj se Mehičani s svojo zgodovino ne ukvarjajo, kakor se tudi ne s svojo državo. Njihova samopodoba je večinoma negativna in sanje povprečnega Mehičana so seveda, da bi živel v ZDA. V povprečju vedo kaj o nogometu in o rokoborcih, morda kaj več o severnoameriškem bejzbolu in ameriškem nogometu, to pa je tudi vse. Ker poročil ne spremljajo, v povprečju tudi ne vedo, kje živijo, kakšne so njihove pravice in dolžnosti. Vedo, da so politiki barabe, a svoje volilne glasove prepuščajo tistim, ki jim podarijo kaj za v shrambo. Vseeno imajo Mehiko nekako radi in se v anketah javnega mnenja uvrščajo v sam vrh držav z zadovoljnim prebivalstvom.
Mediji so pod nadzorom kartelov in politike
Letošnje praznovanje samostojnosti je pomembno z dveh vidikov. Prvi je ta, da septembra mineva 200 let od osamosvojitve, novembra pa bo minilo 100 let od mehiške revolucije, kar je dovoljšen razlog za izdajo zgodovinskih knjig z novimi pogledi na sicer tradicionalno pravljično mehiško zgodovino, za prirejanje okroglih miz in razstav, snemanje telenovel z zgodovinskimi motivi. Zgodovinske stavbe ali katedrale po mestih so dobile nove fasade, Marsikje novi mostovi, nadvozi, trgi obeležujejo to pomembno leto. Pot, koder je potekala osamosvojitvena vojna in revolucionarni pohodi, so označili s tablami “Ruta 2010”, po kateri naj bi si prebivalci ogledovali čudovita kolonialna mesta, ki so v preteklosti odigrala pomembno vlogo. Pred kratkim je na vse (registrirane) naslove v mehiški republiki prispela lepo oblikovana revija s povzetki iz poglavij mehiške zgodovine, zraven pa predsednikovo pismo s pozivom državljanom, naj praznujejo to pomembno leto, naj se zavedajo pomena svobode in samostojnosti, naj slavijo to čudovito državo.
In prav to je drugi vidik letošnjega slavja. Zunanji opazovalec bi se takoj vprašal, zakaj predsednik (pred tem je to storila že mehiška katoliška cerkev) poziva k praznovanju in veseljačenju ljudstvo, ki je tako ali tako nagnjeno k rajanju. Mehičani se radi družijo in zabavajo; v tem najdejo smisel in protiutež ponavadi zelo težkemu in krivičnemu življenju. Konec koncev so južnjaki, čeprav je (pozor!) Mehika v Severni Ameriki in čeprav (pozor!) delovni dan v Mehiki traja od 8 zjutraj do 8 zvečer.
Na videz je vse urejeno in sprejemljivo, celo normalno. In tako bi vse skupaj dojemali tudi prebivalci, ko ne bi iz dneva v dan na lastni koži doživljali pretresov, ki jih povzroča vladajoči in čedalje bolj razraščajoči se organizirani kriminal: sedem močnih kartelov razpečava kokain v ZDA in drugod po svetu, njihovi vodje prevzemajo vlogo tihih političnih akterjev, prebivalstvo pa ne ve več, ali naj zbeži s svojih domov ali naj stopi v vojsko narkoplačancev. V državi vlada strah, pomešan z vseenostjo in nevednostjo. Kar se dogaja, niti nadrealizem ni več. Mehika živi popoln kaos, katerega tragičnih razsežnosti še nismo povsem doumeli. Življenje na severu države je ohromljeno in ohromelost se kot rakasta tvorba širi na jug. Praznijo se vasi in mesta, ki se spreminjajo v odprta bojišča med karteli in zvezno vojsko. Policijske sirene, rešetanje iz avtomatskih pušk AK-47, odjeki granat in obglavljena trupla so del vsakdanjika. Družabno življenje izumira, v nočeh ulice preplavljajo kriminalci. Da jim nihče nič ne more, to dobro vedo, saj v državi, kjer nekaznovanost dosega 98 odstotkov, zločinci pač lahko nemoteno uveljavljajo svoj red. Večina mehiških otrok dandanes ve, kako se morajo obnašati v “kriznih razmerah”, kako hitro skočiti iz avta, se vreči na tla in se narediti mrtvega. Večina otrok na severu države se je v šoli tudi naučila, kako hitro zbežati v bunker, se vreči pod okna učilnice in se iz šole po najkrajši poti vrniti domov. Na telefonske klice se ne oglašamo, podatkov ne dajemo, nikogar ne poznamo. Kako je mogoče, da vlada še vedno zanika, da smo v vojni?
Podrobnosti ne zanimajo nikogar več: so danes v Tamaulipasu ubili 5 ali 15 ljudi? So jih postrelili, vrgli nanje granato ali jih pustili, da so se zadušili v kakšnem avtomobilskem prtljažniku? Pravzaprav je vseeno: danes 15, jutri 5 ali pa 6, pojutrišnjem mogoče 20. Pravih podatkov mediji tako ali tako ne objavljajo, ker so pod nadzorom kartelov in politike. Je mejno mesto Ciudad Juarez še vedno najbolj nevarno mesto na ameriški celini? Še vedno, ampak saj je daleč od prestolnice. So drugo ženo glavnega in najbolj neusmiljenega kokainskega kralja iz Sinaloe, Joaquina Guzmana, ki je znan kot El Chapo, res izpustili tri ure po prijetju, ker da pač ni bilo dokazov, da bi bila povezana z organiziranim kriminalom? So. Ali se narkodenar res pere v katoliški cerkvi? Morda, vsekakor z njim gradijo kapelice po mehiškem podeželju. Je res, da so največji sovražniki svobodnega novinarstva politiki, vodje državnih inštitucij, cerkveni vodje, policisti in najeti morilci? Tako pravijo. Kaj misliš, kdo bo novi predsednik Mehike? Verjetno Peña Nieto, ker je najlepši in ima najboljši piar. Tradicionalno nevarna prestolnica Ciudad de Mexico je po novem postala varna: tu sicer lahko padeš v past “navadnim” zlikovcem, takim, na katere si se že navadil, odprti spopadi med tolpami pa so redkejši. Na te je lažje naleteti na čudoviti kolonialni poti “Ruta 2010”, ki obeležuje 200-letnico mehiške svobode.
Vpletena je tudi cerkev
Mehika pleše podivjani ples, ki mu ni več mogoče slediti. Informacije, ki so v veliki meri cenzurirane (ali avtocenzurirane, ker se novinarji bojijo za življenje), ne dajejo pravilne podobe stanja v državi. Na narkoblogih lahko beremo o dnevnih dogajanjih po državi, prave analize pa nekako ni. Med ljudmi vladata strah in prepričanje, da se najbolje zavaruješ tako, da čim manj veš. Zato se jih vse več zapira med štiri zidove in se druži z vedno ožjim krogom ljudi. Ker poročil ne prenesejo, ta jih pahnejo v depresijo, dneve preživljajo ob gledanju telenovel in neslanih poneumljajočih šovov, ki se norčujejo iz vsega po vrsti. Ljudje vedo, da jim trenutna vlada ne bo pomagala iz krize in da jim niti naslednja ne bo. Ker je v teh letih prišlo tudi do počasnega izkrivljanja moralnih vrednot, ker ljudje v tej državi, kjer se ne ve, kdo pije in kdo plača, pravzaprav ne vedo več, na koga naj se obrnejo, in ker je kriminalna kokainska združba v tem času najbolje organizirana in najbolj vplivna, ne preseneča, da so vodje kartelov že prevzeli tudi mesto karizmatičnih vodij. Mafija tudi dobro plačuje: za umor človeka odšteje približno 200 dolarjev. Novica, da so zajeli katerega od kokainskih vodij, ne prinaša veselja. Vse več jih verjame, da gre za predvolilne poteze mehiških vladarjev in da se mafijski šefi puščajo ujeti, ker se jim bo to kasneje obrestovalo pri poslovanju. Vse več jih tudi verjame, da bomo kaj kmalu te kokainske šefe sprejeli za svoje in jih tudi v javnosti oprali vseh zločinov. V Mehiki, ki je kraljica človeškega relativizma, vedo marsikaj, zlasti pa to, da je denar sveta vladar. In če tako pridiga tudi duhovnik pri nedeljski maši, potem je to resnica. (Prav lani je veliko debato v javnosti sprožil eden od mehiških nadškofov, Carlos Aguiar, ki je poleg priznanja, da cerkev sprejema denar od preprodajalcev, javnosti sporočil še, da so tudi “narko trafikanti” ljudje in da so potrebni pomoči in odrešitve, zavoljo česar jim bo mehiška katoliška cerkev vedno stala ob strani).
Bo v času praznovanja med veseljaško množico pod ognjemeti priletela tudi kakšna granata? To se je pred dvema letoma že zgodilo, zato vemo, da zločincem nič ni sveto, niti dan osamosvojitve (čeprav, to je na tem mestu treba zapisati, so vsi zvesti privrženci kulta Svete Guadalupe, mehiške črne Marije, ki je poosebljenje mehiškosti). Zato se zlasti med intelektualci širi želja po bojkotu praznovanja. “Na kaj naj bomo ponosni?” se sprašujejo ob televizijskih reklamah, ki vse v en glas trobijo, da je treba biti “ponosen na Mehiko”.
Kje je svoboda, ki naj jo slavimo?! In prav zato se je letos marsikdo namesto za slavje odločil za molk.
Beseda in slika: BARBARA VUGA
