Kjer se limes imenuje odprtost

Slovenski limes, ki ga imamo v mislih, ni črta temačnih utrdb, ki bi branile pradavne slovenske grobove na zahodu, vzhodu in severu. Je polje življenja in srečevanja različnosti. Širi se na vse strani: v furlansko ravnico, kjer se slovenski svobodni duh srečuje s sorodnim furlanskim in beneškim; na istrski polotok, tja do Kvarnerja in Reke, kjer se na pašnikih nemogočega v miru pasejo tri trmaste in neukročene koze - vsaka s svojo istrsko identiteto: hrvaško, italijansko in slovensko. Različne, a vendar povezane.

Najtežje je narodu na skrajnih robovih njegovega naselitvenega prostora. Tu ni nič samoumevnega. Vsak dan znova se je potrebno opredeljevati in samoustvarjati. Tu se zdi, da te bo morje drugih in drugačnih, a hkrati že tako zelo blizkih in sorodnih, vsak trenutek odplaknilo v globine tujstva. A vendar prav ta robnost in oddaljenost postane središčnost (ob)mejnega sveta. Tu se srečujejo in med seboj prežemajo različne kulture, tradicije, običaji, jeziki, spomini. Ob spoju različnosti in drugačnosti se porajajo novi svetovi, ki v sebi nosijo novo življenje, novo identiteto. Tak je ta naš slovenski limes na Primorskem.

V krajih, kjer so se srečevala različna ljudstva, so vojskovodje, diplomati in politiki risali črte meja. Eni so se stegovali, kolikor jim je dopustilo telo, proti zahodu, v smeri koder sonce hodi proti svojemu zatonu, v smeri barbarskih preseljevanj, tja do Ogleja, Benetk, Pordenona. In še dlje. Do konca, do strašnih Herkulovih stebrov. In še čez. Drugi so mejne črte risali proti vzhodu in severu, postavljali utrdbe, jih zares imenovali rimski limes. S starodavno samoumevnostjo imperatorjev so segali do Učke, Snežnika, Save in Drave, segli so do Panonske nižine. Pri tem so bili slepi in gluhi za lepoto in bogastvo ljudstev in narodov, na katere so naleteli.

Ampak to ni naš limes. Ne more biti. Čim dlje so vojskovodje stegovali svoje grabežljive roke, ko so risali skrajne meje “večnih” imperijev in držav, tem bliže k sebi so jih potem morali potegniti in se še sami umakniti ritensko - tako daleč nazaj so zanihali, da so včasih sami padli s svojih stolov oblasti.

Toda naš limes ni nekaj, kar bi si prisvajali, prav tako ne zamejuje prostora, s katerega bi preganjali “tujerodce”, vse druge in drugačne. Je prostor, do koder seže pogled, in kamor zaplava svobodna misel. Je prostor, kjer lahko najdeš istomišljenika, pa čeprav govori drugačen jezik od tvojega in ima drugačne običaje, kot so tvoji. Nič zato. Srečamo se zato, da se učimo in da učimo. Tak je naš limes. Takšne so meje Primorske, ki si jih želimo. Tak je časopis, ki ga želimo ustvarjati. Kjer se limes imenuje odprtost.

ROBERT ŠKRLJ