Kjer se marsikaj začne in marsikaj konča
Na Katinari marsikdo marsikaj začne. Otroci šolsko pot. Študenti medicine študijsko kariero. Zdravniki poklicno. Tudi nekateri gostinci so prav na Katinari začeli krčmariti. A tu se tudi začne pot mnogih rešilcev z vključeno sireno. Zato Tržačani vedo, da je Katinara tudi kraj konca.
Ponedeljek. Začel se je tretji teden v septembru. Na griču nad Trstom, nekako na meji med kraškim in morskim svetom ter na robu med občinama Trst in Dolina, so sence še podolgovate. Sonce je nizko, do osmih manjka še dvajset minut. Okrog bolnišnice je vse živo. Brezplačnih parkirišč ni več na voljo, zato se najde le plačljivi prostor. Številni smerokazi navajajo le italijanska imena krajev in bolniških oddelkov. Sem ne sega duh dvojezičnosti, kajti zakon za zaščito slovenske manjšine v Italiji ne upošteva, da je bil to nekoč slovenski kraj. A navodila na parkirišču so vseeno zapisana v dveh jezikih: italijanščini in (z manjšimi črkami) v slovenščini.
Oaza slovenstva
Tudi Giulia Granello zna nekaj slovenskih besed. Rodila se je v deželi Veneto, a študij medicine jo je pred desetimi leti zvabil v Trst. Tu je spoznala zamejskega Slovenca, s katerim živi na Opčinah. Od tam se po petnajstminutni vožnji skoraj vsak dan pripelje na Katinaro, kjer v okviru študijske specializacije pomaga na oddelku za nevrologijo. V preddverje bolnice, kjer je bar s trafiko, privihra ob 7.55.
“Tu na Katinari vedno piha,” začne. “Pozimi ob močni burji nekaterih vrat sploh ni mogoče odpreti,” se nasmehne.
Beseda in slika: PETER VERČ
Celotno reportažo lahko preberete v petkovi prilogi 7. val tiskane izdaje Primorskih novic.