Klavdij Palčič: “Nočem, da gre življenje mimo mene”

Akademski slikar in grafik, po potrebi še ilustrator, gledališki scenograf in kostumograf, bo prihajajoči četrtek dopolnil sedem desetletij. Priložnost za inventuro, tako intimno kakor javno.

> Ali veste, kakšna bo slika, še preden v roke vzamete svinčnik?

“Ne, to se razrašča sproti. Rad rečem, da mislim s svinčnikom v roki. Med risanjem potez se rojevajo nove misli, nastane skica, zatem vstopim v naslednjo fazo, skico spreminjam v sliko, črto prevajam v polje, v barvo, iščem ravnovesje mase ...”

> Je bila risba že na začetku temelj vašega slikarstva?

“Že v letih študija sem portretiral, hotel sem biti spreten pri tistem načinu slikanja, ki je v tradiciji, torej pri upodabljanju človeške figure, narave ... To je bilo konec petdesetih in v začetku šestdesetih let, ko so bili v Trstu še Američani. Obiskoval sem ameriško knjižnico, ki je bila odprta za vsakogar. V njej so bile knjige in revije, o katerih mi nismo mogli niti sanjati. Sedel sem tam, listal, se seznanjal s tem, kaj se dogaja v svetu umetnosti, kakšne so najaktualnejše tendence v likovni umetnosti.”

> Kaj vas je najbolj fasciniralo?

“To je bil čas tako imenovanega informela, abstraktnega slikarstva, ki je imelo različne veje: polimaterialno slikarstvo, akcijsko slikarstvo, izdelovanje umetnin iz zavrženih stvari ... Na primer: Američanka Louise Nevelson - ne vem, ali je bila bolj slikarka ali bolj kiparka - je iz kosov starega pohištva izdelovala krasne kompozicije. Navduševal me je tudi španski slikar Antoni Tàpies, pa Italijan Alberto Burri ... Burri je smodil žakljevino, jo lepil na slike ... Pa eksperimentiral s plastičnimi folijami! Raziskoval je, kakšne učinke je mogoče doseči s predelavo različnih materialov. Pollock je platno položil na tla, hodil okrog njega, ga polival z barvami ... Malo kasneje je Rauschenberg ubral novo pot, kombiniral barvo in zavržene predmete. Najprej je bil nagrajen na ljubljanskem grafičnem bienalu, šele zatem pa na beneškem bienalu. Občudoval sem njihova dela, spoznaval, da je v slikarstvu mogoče doseči še marsikaj, ne le podobnost z modelom. Ta spretnost je sicer potrebna, a ni vse. Nočem se ji odpovedati, to je talent, ki ga ne premore vsakdo. A ni dovolj. Slikarstvo mora iti dlje od golega posnemanja vidnega sveta. To sem spoznaval, ko sem pregledoval dela historične avantgarde, o kateri sem bral v umetnostnozgodovinskih knjigah. Zanimali so me mojstri, ki so izumili moderno slikarstvo, prvi abstrahisti, dadaisti, futuristi, kubisti ...”

> Kako pomembna je bila tu vloga Avgusta Černigoja?

“Je bila, je. On je bil na realki naš profesor likovne vzgoje oziroma risanja, kakor se je takrat reklo. Cenil je drzno slikarstvo, v katerem pa na začetku nisem videl več kot navadne packe. Moji sošolci, ki jih slikanje ni kaj preveč zanimalo, so Černigoja izzivali: govoril nam je, naj bomo čimbolj drzni, oni pa so divje packali, ga hoteli prisiliti, da bi jim vendarle rekel: ne, to je pa preveč! A jim ni uspelo. Cenil je vse, kar je bilo izven discipline. Sam sem ob njem spoznal, da gre slikarstvo lahko dlje, da se ni treba držati postavljenih meja. Ob preučevanju zgodovinske avantgarde in informela sem tudi sam začel uporabljati za slikarstvo nekonvencionalne materiale, denimo pločevino, bodisi bleščeče novo ali rjasto, pa tudi žgano in lepljeno kakor kolaž na platno.”

> Ste se bližali kiparstvu?

“Prišel sem na pol poti med slikarstvom in kiparstvom, v sliko vključil tretjo dimenzijo. No, že takrat je kakšna stvaritev postala samostojen plastičen izdelek, skulptura.”

> Kako ste preverjali uspešnost svojega početja?

“Najprej pri samem sebi. Spraševal sem se, ali mi delo daje zadoščenje. Zelo občutljiv pa sem bil tudi za odzive kolegov, kritikov ... Veliko mi je pomenilo, da so me sprejeli v krog tržaških umetnikov, ki so na področju iskanja novega nekaj pomenili. Bil sem član pretežno glasbene tržaške skupine Raccordosei - Arte Viva, ki smo jo sestavljali Nino Perizi, Lilian Caraian, Enzo Cogno, Miela Reina, po kateri je imenovan teater Miela, pa Bruno Chersicla, ki se je že dolgo tega odselil v Milan, šesti član pa sem bil jaz.”

Napetost med človekom in strojem

> Vašo uporabo različnih materialov, še najbolj kovin, pojasnjujejo kot odzivanje na dobo, takratni čas ...

“Absolutno! Resda je šlo za iskanje novega likovnega izraza, a moje delo je bilo vedno vezano na občutje aktualne dobe. Zanimal me je konflikt med človeško naravo in proizvodi človeškega znanja. Vseskozi me je zanimala napetost med človekom in strojem. Moje slikarstvo nikakor ni hotelo biti simboličnega značaja, a izhodišče je bila prav ideja spajanja naravnega in umetnega. Včasih je umetno že tako zraščeno z nami, da ga sploh ne zmoremo več ločiti od sebe, ga dojemati kot nekaj tujega. Najbolj poetična proteza, kar jih je izumil človek, so Ikarjeva krila, metafora človekove želje, da bi poletel - v vsakem pomenu, bodisi dobesedno ali zgolj v domišljiji. Postopoma pa je človek začel izdelovati najstrahotnejše leteče stroje, bombnike in druge naprave, ki prinašajo smrt. S protezami smo se naučili živeti že do te mere, da avtomobil, v katerega sedemo, čutimo kot del sebe. Čutimo kolesa, čutimo, če se kaj pokvari, če avto ne teče, kakor bi moral ... Da niti ne govorimo o razvoju znanja in prodiranju bioinženiringa v človeško telo! Vse to človeku seveda včasih lahko reši življenje, obenem pa je tudi grozljivo, z zlorabo istega znanja so ljudi mučili. In jih še danes! Že ko vidiš človeka, ležečega v bolnišnici, prebodenega z vsemi tistimi cevkami, veš, da je tehnologija, ki sicer rešuje življenje, nekje na meji med reševanjem in mučenjem. V zgodovini je prevečkrat prišlo do preskoka iz prvega v drugo.”

> Človeško telo je v vaši umetnosti prisotno že od začetka. Vas še zmeraj zanima enako močno?

“Vsekakor. Sčasoma je zanimanje celo naraščalo. V slike sem začel vnašati prepoznavne elemente, jasno vidne dele človeškega telesa. Tudi zato, ker se nisem hotel odreči znanju in talentu, ki ga imajo le nekateri. Danes tega ne obvlada vsak slikar. Včasih so na akademiji poučevali tudi figuro ...”

> Je danes ne?

“Marsikdo to znanje preskoči, se takoj loti abstrakcije.”

> Znate ceniti platno, pobarvano zgolj z eno barvo, enolično?

“Kako da ne! Lahko predstavlja nekakšno rafinirano iskanje učinkov, vibracije. Opazovati je treba teksturo, nanose barve, prehode ...”

> Toda sami ne slikate tako.

“Ne, ker se nočem odpovedati vsej kontaminaciji, ki je možna pri pohodu skozi čas in prostor. Nočem, da gre življenje mimo mene, pa niti mimo mojega slikarstva. Veliko slikarjev se ukvarja samó s seboj, njihova likovna govorica je avtoreferenčna, samodopadljiva, sam pa nočem ostati v ozkem krogu, ampak svoje stvaritve zaznamovati z rečmi, ki zadevajo tudi druge - ne druge posameznike, ampak skupnost kot tako.”

> V določenem trenutku ste celo vstopili v politiko, bili predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze.

“Ja, tudi to me je doletelo.”

> Doletelo? Izkušnja ni bila prijetna?

“Je bila, je. No, bolj kot prijetna je bila zanimiva. V to namreč nisem vskočil v najbolj milih časih za našo skupnost.”

> Pozneje ste se povsem umaknili iz politike ...

“Vsakokrat popravim: svoje dejavnosti nisem razumel v ozkem političnem pomenu, torej kot nekakšno strankarsko politično delo. Razumel sem ga bolj kot soustvarjanje življenja skupnosti, kot skrb za to, kako smo organizirani, kaj lahko še naredimo za boljše življenje ... Kot civilno družbo. V taki vlogi sem se videl, ko sem bil odgovoren za našo organizacijo, ki je med drugim pobudnica letošnjih razstav ob mojem jubileju.”

> Z SKGZ torej ostajate tesno povezani?

“Sem njen član. Je nekakšen moj dom. Čeprav kot slikar rad poudarjam, da sem predvsem državljan sveta. Nekateri so pač Američani, drugi Kitajci, tretji ... Jaz sem pa Slovenec.”

> Oziroma Slovenec v Italiji.

“Kot slikar zaradi tega nisem imel veliko težav. Nasprotno, zaradi tega so Slovenci kazali celo več zanimanja za moje delo. Pred kakimi tridesetimi leti sem bil nekaj časa kot edini Slovenec tudi član upravnega sveta oziroma kuratorija tržaškega muzeja Revoltella. Sodelavcem sem predlagal postavitev prve obširne razstave slovenske grafike, ki je bila tedaj svetovno zanimiva. In so predlog sprejeli. Skratka, zaradi svojega položaja sem imel vpogled tako v italijanski kakor v slovenski svet. Obmejni ljudje smo kakor dvoživke, ki lahko uživamo oboje.”

> Vseskozi ste vstopali v še en svet - svet literature.

“Res je, kakor ilustrator. Zlasti me je veselilo delo za mlade. Ilustriral sem denimo Martina Krpana, ki ga danes dojemamo kot nekakšno pravljico, vemo pa, da je Levstik z njim potencialnim slovenskim pisateljem želel pokazati, kako in o čem naj pišejo.”

>Krpan je za ilustratorje očitno zelo zanimiv izziv. Ob njem se je preizkusila že dolga vrsta slikarjev ...

“Vsekakor je zanimiv! Dopušča ogromno možnosti, je dinamična zgodba. Sam sem se je lotil iz svojega gledišča, jo obravnaval skozi stik z morjem. Med slikanjem sem bolj kakor na Notranjce ali Kranjce mislil na Primorce, na Istrane. Pripoved je polna hudomušnosti in dopušča tudi karikaturo. Brdavsa sem naslikal kot krvoločneža, ki nasprotniku ni odsekal le glave, ampak tudi roko, zaklal celo njegovega konja, razsekal vse, kar je bilo mogoče razsekati, naokrog mahal z glavo premaganega ... Pri ilustracijah si dam duška bolj kakor pri slikah. Če delam za otroke, domišljiji pomagam s čim številnejšimi in raznovrstnejšimi barvami, medtem ko sem pri svojem slikarstvu glede barve precej skrben, zadržan. Ker nočem zaiti v poceni efekte. Kot ilustrator sem veliko sodeloval z domačimi pesniki, zlasti z Miroslavom Košuto in Markom Kravosom.”

> Tudi s Cirilom Zlobcem.

“Tudi, seveda. Prispeval sem ilustracije k njegovi ljubezenski, včasih že erotični poeziji. Erotiko, mesenost rad gostim tudi na svojih slikah.”

Sliko dokonča gledalec

> Vam je bilo slikanje kdaj mučno opravilo?

“Mučno nikoli. Čeprav je res, da se v mojih delih pojavljajo elementi, ki so dramatični, ki se opazovalcu lahko zdijo že kar nasilni. Včasih se je celo zgodilo, da mi je kaka gospa rekla: tega pa jaz ne bi hotela imeti v svoji spalnici! Sem ji rekel: gospa, saj ni treba.” (smeh)

> Kako na vaše delo vpliva morje?

“Morje pride posredno, ker pač živim tukaj. Pejsažev pa ne delam, sem jih le za knjigo Miroslava Košute Kriško kraške. Morju se nisem mogel ogniti niti, ko sem živel še pri Svetem Ivanu, kjer morja sicer ne vidiš, a ga čutiš v zraku. Tule pa ga imam nenehno pred nosom. Kako bi se mu torej ognil. Gotovo, morje da pečat značaju, izrazu. Kakor vsak prostor te zaznamuje.”

> Te dni veliko ustvarjate?

“Te dni se ukvarjam bolj z drugimi rečmi, z razstavami. Zahvaliti pa se moram organizatorjem, ki skrbijo za celotno logistiko. Sem povsem razbremenjen. Pravzaprav prvič, odkar razstavljam, breme ni na mojih plečih. Dela pa vseeno ne zmanjka. Poleg tega me je po več letih obiskala sestra, ki živi v Ameriki. Vidite, take reči me zaposlujejo.”

> Kakšna dela pa vas čakajo v ateljeju?

“Že kar nekaj časa ustvarjam variacije na isto temo: človeška figura, vpeta v kontekst, ki je včasih deloma razberljiv, včasih pa povsem abstrakten. Gledalec si ga mora pojasniti sam, v sliki sam poiskati asociacije. Slika je namreč proizvod tako ustvarjalca kakor gledalca, njegovega pogleda, njegove interpretacije.” ANDRAŽ GOMBAČ

“Brdavsa sem naslikal kot krvoločneža, ki nasprotniku ni odsekal le glave, ampak tudi roko, zaklal celo njegovega konja, razsekal vse, kar je bilo mogoče razsekati, naokrog mahal z glavo premaganega ... Pri ilustracijah si dam duška bolj kakor pri slikah.”/

Klavdij Palčič: “Že kar nekaj časa ustvarjam variacije na isto temo: človeška figura, vpeta v kontekst, ki je včasih deloma razberljiv, včasih pa povsem abstrakten.”Andraž Gombač