Klavirski recital v “gluhi” dvorani portoroškega Avditorija

PORTOROŽ>Ivan Skrt je predstavnik mlajše primorske pianistične generacije, tiste, ki si je - kot izbrana- znanje najprej pridobivala pri priznanem ruskem pedagogu Sijavušu Gadžijevu, za tem pa ga dopolnjevala in poglabljala na slovitem moskovskem konservatoriju Čajkovski. Ivan Skrt se je po diplomi izpopolnjeval še na sloviti Ecole Normale Nationale v Parizu. Kot dijak se je uspešno udeležil več mednarodnih tekmovanj, med študijem in pozneje pa veliko koncertiral.

Zadnje leto odzvanja v spominu njegov atraktivni nastop na valovih reke Soče, ki je kot bleščeč “happening” (z vsemi spremljevalnimi efekti) pritegnil veliko pozornosti in privabil lepo število poslušalcev in gledalcev.

Tokrat se je pianist odločil za vsebinsko posebnost svojega recitala, utemeljil ga je namreč takole: “... od tišine maternice, prek kaotičnega rojstva, do igrivega, brezskrbnega otroštva ter spogledljive in zaljubljene mladosti in naprej do zastrašujočih skrivnostnih predstav o smrti ... trkanja usode... do zlitja v svetlobo in tišino.” To zanimivo zgodbo življenja bi lahko opisalo pravzaprav toliko različnih programov, kot je pianistov na svetu, Ivan Skrt je izbral dela Argentinca Ginastere, francoskih impresionistov Debussyja in Ravela, temperamentnega Španca Granadosa, madžarskega velikega romantika Lizsta, ter Rusov Ščedrina in Skrjabina. Pisana paleta izrazov, stilov, izpovedne moči, sugestivnosti, energije in umetniškega naboja ... gotovo je to ena od možnosti, kako orisati življenjski ciklus, ki ga prav gotovo vsak človek v svojem bistvo doživlja na svoj enkraten, neponovljiv in izviren način. Skrt se je očitno našel v delih omenjenih avtorjev, pri čemer je težo svojega bivanja postavil na tri točke, Lisztovo sugestivno in izrazno krepko predstavo o smrti v virtuoznem, tonsko smelem Mrtvaškem plesu z oznako opusa 525. Druga točka je bila Ravelova predaja (kot se je sam izrazil) v tretjem delu enega najvirtuoznejših del v klavirski literaturi nasploh, skladbe Garpar da la nuit, tretja pa sklepna Skrjabinova 9. sonata imenovana tudi Črna maša, v kateri je mladi pianist prepoznal svoje zlitje v svetlobo in tišino. To so bila tri tehtna dela večera, ostala so imela nekakšno povezovalno funkcijo, ki je držala tok pripovedi v valovanju med napetostjo in sprostitvijo.

Ivan Skrt je mlad umetnik, globoko razmišljujoč, ki išče v svojem početju višji smisel, ki se loteva stvari kompleksno in velikopotezno. Je pianist z izpiljeno virtuozno tehniko. Z izbiro programa dokazuje, da nima nikakršnih tehničnih omejitev, kar mu omogoča popolno svobodo pri oblikovanju svojega sporočila. Do kakšne mere je to prepričalo občinstvo, je pa spet novo vprašanje, vprašanje časa, prostora, kraja in morda še česa ... Vsekakor pa je manjkalo nekaj več naboja, dražljivosti, energije, morda erotike, elementov, ki so vendarle gibalo vsakega Življenja.

BRANKA KLJUN (Radio Koper)