Kljub védenju o zdravju se mnogi prenajedajo
Povečana telesna teža je vse hujši problem v razvitem svetu. Namenjenih ji je veliko raziskav vzrokov, zato so domala vse povezane tudi z analizo življenjskega sloga. Tudi na fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani smo opravili posebno raziskavo in se dokopali do odkritja temeljnega krivca - tako imenovani apetit za sebični gen bi morali dobesedno prehiteti.
PREHRANJEVANJE> Raziskavo smo opravili med 1116 zaposlenimi v prometu. Izkazalo se je, da ima kar 61,3 odstotkov sodelujočih povečano telesno težo.
Delo in življenjski slog
Poklicni vozniki, pomorščaki in drugi zaposleni v prometu imajo zaradi narave dela manj možnosti za zdrav način življenja in zdravo prehrano. Presenetljiva je tudi ugotovitev, da tudi med anketiranimi z visoko izobrazbo razmere niso bistveno boljše, kot tudi ne njihova pripravljenost, da bi kaj storili zase.
Kot drugod v razvitem svetu je tudi v naši raziskavi manj kot tri odstotke takšnih, ki se prehranjujejo skladno z uradnimi prehranskimi priporočili.
Je nezdrava prehrana prirojena?
Zakaj se tisti, ki imajo ugodne ekonomske možnosti za zdravo prehranjevanje in se zavedajo nevarnosti nezdravega, vendarle večidel jedo nezdravo?
Znano je namreč, da nudi zdrava hrana več neposrednega zadovoljstva kot nezdrava. Del krivde moramo vsekakor pripisati nezdravim prehranskim navadam. V ZDA ima povišano telesno težo že 70 odstotkov prebivalstva, na drugih območjih razvitega sveta pa vsaj polovica. A tudi med mačkami in psi je kar polovica predebelih. Je mar nagnjenost k nezdravi prehrani (tudi) prirojena?
Tem in podobnim vprašanjem smo se v nedavni raziskavi posvetili tudi pod okriljem fakultete za pomorstvo in promet. Raziskavo je opravila mednarodna skupina strokovnjakov (Iztok Ostan, Borut Poljšak, Marjan Simčič, Pol Tijskens), ki je utemeljila pritrdilni odgovor na to vprašanje. Odgovor je podkrepljen z vrsto člankov, objavljenih v znanstvenih revijah s področja prehrane.
Temeljne ugotovitve
Povzamemo nekaj ključnih ugotovitev naše raziskave. V resnici je količina hrane, ki najbolje podpira naše zdravje, zelo skromna in je nižja od ravni, ki jo dojemamo kot normalno.
Že leta 1934 je nutricionist Clive McCay prvi objavil rezultate preizkusov na živalih o učinkih omejevanja kalorij. Odtlej je bilo opravljenih veliko znanstvenih preizkusov na različnih vrstah živali. Rezultati so bili pri vseh poskusih podobni in osupljivi - ko so živalim zmanjšali kalorično vrednost hrane za 30 do 50 odstotkov pod normalno raven, se je, ob zagotavljanju polnovrednosti hrane, njihova življenjska doba podaljšala za 30 do 50 odstotkov, obolelost za rakom in drugimi degenerativnimi boleznimi pa se je bistveno zmanjšala.
Raziskava med člani angleškega Društva za kalorično restrikcijo, ki so šest let in pol uživali hrano s 30 odstotkov manj kalorij od hrane ljudi v kontrolni skupini, je pokazala podobna fiziološka izboljšanja, kot poskusi z glodavci. Prav tako pa so bile njihove srčne funkcije tako krepke, kot so običajno pri 16 let mlajših ljudeh.
Žal pa nas narava sama sili, da jemo več, kot je za zdravje koristno. Ob omejevanju kalorij se v živalih in ljudeh namreč poveča raven stresnih hormonov; pojavi se občutek lakote, ki nas sili, da se dodobra najemo in si s tem dolgoročno škodimo.
Zakaj takšno samodestruktivno naravno vedénje? Madridski profesor Ricardo Gredilla s sodelavci (izsledki so bili objavljeni leta 2003) in tudi drugi znanstveniki ugotavljajo, da zmanjšanje kalorične vrednosti pod normalno raven zmanjšuje plodnost in upočasni spolno dozorevanje.
Ko se hranimo, seveda ne pomislimo na reprodukcijo; jemo zaradi neposrednega občutka potrebe po hrani in zavoljo užitka. Mehanizem prehranjevanja je vzpostavljen že v mladosti in daje bitjem v reproduktivni dobi večjo možnost za reproduktivni uspeh.
O sebičnem genu
Ta teza je skladna z biološko teorijo tako imenovanega sebičnega gena. Sloviti oxfordski biolog, Richard Dawkins, jo je predstavil leta 1978 v svoji uspešnici Sebični gen. Dokazal je, da to, kar je dobro za posameznika, nikakor ni vselej dobro za potomstvo, in da narava daje prednost reprodukciji genov, ne pa zdravju osebkov (posameznikov). Slednji naj bi bili le nekakšna vozila za prenos genov v naslednjo generacijo. Narava z mehanizmi instinktivnega ravnanja skrbi za ohranjevanje le toliko zdravja, kolikor je nujno za reprodukcijo.
Svetovna zdravstvena organizacija ugotavlja, da je problem debelosti v svetu dosegel razsežnost epidemije. Z njo se spopada zlasti s pomočjo ozaveščanja ljudi. A če se zavemo, da je uravnavanje telesne teže, kot bi dejal slovenski boksarski prvak Dejan Zavec“težje od boja v ringu” (ker nas narava sama sili v prenajedanje), večina apetitu ne bo kos le s trdno voljo.
Na Univerzi v Ljubljani zato razvijamo nov pristop. Namesto premagovanja nezdravega apetita slednjega skušajmo prehiteti. Prav zato moramo organizmu omogočiti zadovoljitev z zdravimi oblikami užitka, ki nas potešijo, preden nas apetit za sebični gen zapelje v hladilnik ali k sladkarijam.
Doc. dr. IZTOK OSTAN, Fakulteta za pomorstvo in promet, Univerza v Ljubljani
