Knjiga o izbrisanih: 27 zgodb o veliki sramoti

Slovenija si je na pragu samostojnosti privoščila nedopusten pravni umor nepregledne množice svojih prebivalcev, ki so še danes deležni novih in novih ponižanj.

Tako o knjigi, posvečeni Milanu Makucu in vsem drugim pokojnim izbrisanim, kakor o potovanju na javno sodno obravnavo v Strasbourg so aktivisti in predstavniki izbrisanih spregovorili prejšnji ponedeljek na Mirovnem inštitutu v Ljubljani. “V knjigi so prvič obsežno razkriti manj znani vidiki življenja brez statusa. Pripoveduje tudi, kako so ljudje preživeli, ohranili pogum, moč, ustvarjalnost, pogosto s humorno distanco, z nepričakovanim veseljem do življenja,” je dejala urednica Uršula Lipovec Čebron.

Kdor izgubi državljanstvo in ostane brez urejenega pravnega statusa, se znajde v posebnem, vzporednem svetu, v predgovoru h knjigi piše Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta: “Ljudje s statusom in ljudje brez statusa hodijo v iste trgovine (le da slednji kupujejo dosti manj), živijo v istih soseskah (le da so slednji ves čas v negotovem stanovanjskem položaju), obiskujejo iste šole (le da se po končani osnovni šoli slednji ne morejo vpisati naprej), hodijo po istih ulicah (le da se slednji ozirajo v strahu pred policijo in izgonom iz države). Dihajo isti zrak, kar pa je tudi bolj ali manj edina dobrina, ki je slednjim nihče izrecno ne odreka. Vse preostalo z odvzemom pravnega statusa pristane na kocki.”

V nemilosti se ne znajdejo le izbrisani, marveč tudi njihovi svojci, celo otroci, beremo v zgodbi Ane Mezga iz Portoroža, ki smo jo v našem časniku predstavili že pred osmimi leti. Ob 20. obletnici osamosvojitve Slovenije je dragoceno tudi pričevanje nekdanjega oficirja JLA, ki je v knjigi imenovan zgolj Bojan. Kot izbrisani, kot nekdanji oficir JLA, ki je nasprotoval odcepitvi Slovenije, in kot upornik državni birokraciji je postal trikratna persona non grata. V izbrisu prepoznava “zelo sofisticirano in perfidno etnično čiščenje”, ki so ga vestno izvajali že kar sadistični uradniki.

Zgodbe, ki živo slikajo temno plat naše države, so zbirali in zapisali študentke in študenti oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete in Fakultete za socialno delo. “S pomočjo teh zgodb bodo ljudje končno spoznali, kaj vse se je dogajalo izbrisanim. Vsakdo je namreč imel in ima svoje težave,” nam je po predstavitvi dejal predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov Irfan Beširević, medtem ko Aleksander Todorović, soustanovitelj Društva izbrisanih in njegov prvi predsednik, meni, da bi izid knjige in sodba v Strasbourgu končno morala strezniti slovenske nacionaliste, Grimsa, Janšo in take. Četudi bi se prebrisana in izmuzljiva država izbrisanim vendarle opravičila in jim uredila status, krivice ne bodo izbrisane. Uničeni sta bili vsaj dve desetletji premnogih življenj.

ANDRAŽ GOMBAČ