Knjižni jezik nas zbližuje, narečje oddaljuje

Iz zgodbe o eni sami skupni žogi, ki otroke zbliža in zvabi v igro, ter o kopici žog, ki zapredejo otroke v egoistično osamo in jih oddaljijo med seboj, zna vsak povzeti kak poučen nauk. Eden bo poudaril, da z obilico dobrin otroka ne osrečiš. Drugi, da brez podrejanja pravilom ni mogoče nič koristnega doseči, niti igre. Tretji bo namenil pridigo odtujenosti med ljudmi v družbi nakopičenega obilja. Mi pa, drage bralke in bralci, zgodbo o eni žogi in množini žog uporabimo za osvetlitev odnosov med knjižnim jezikom, ki naj bo recimo žoga, in narečji, ki naj bodo žoge. Brez žog ni žoge, pa tudi žog ne, če ni žoge.

Knjižni jezik je otrok, ne oče ali gospodar narečij, zato jih zmerom upošteva in spoštuje. Meja med njimi pa je tanka. Je v obe smeri pretočna, a komaj določljiva, kakor je težko dognati, kje potok ni več potok, ampak reka. Trubar je sredi 16. stoletja svoj knjižni jezik zgradil iz našega osrednjega, dolenjskega narečja. Jernej Kopitar mu je v začetku 19. stoletja razširil temelje in ga naslonil na tri osrednja narečja, koroško, štajersko in kranjsko. In tako naprej do danes, ko knjižna slovenščina črpa in živi iz vseh narečij, od prekmurskih do primorskih, največ seveda iz osrednjih. Črpa iz njih in se bogati, nikdar se jim pa suženjsko ne podredi. Tega si, če hoče ostati združevalna žoga, ne more dovoliti, saj mora ostati razumljiva ljudem iz vseh narečij in jih povezovati v narod. Če bi na primer posplošila katero od narečnih oznak za staro mamo, bi takoj sprožila vseslovenski spor - ne prvega, ne zadnjega - brez upa zmage ene same prave stare mame, ker bi se vsakdo hotel igrati s svojo žogo: Primorci bi bili za nono, Štajerci za omo, Korošci bi hoteli bico, a mnogi babico.

Poglejmo, kako se odnosi med knjižnim jezikom in narečji kažejo pri imenih za prebivalce naselij. Mornariški oficir Evgen Pečarič iz Dekanov, ki je postal pozoren na nepravilnosti v jeziku, ko je lekcije iz navigacije in drugih pomorskih znanj moral prevajati v angleščino za predavanja tujim študentom, mi piše:

“Skoraj zmeraj je bilo treba z avtorjem razčiščevati, kaj je hotel povedati. Tako sem postal bolj občutljiv za pravilen in lep jezik.

Že dolgo me motijo nekatera imena prebivalcev naselij. Na Koprskem smo vedno govorili: Koper - Koprci, Izola - Izolani, Marezige - Marežgani, Sečovlje - Sečovci, Škofije - Škofjoti, Truške - Trusovci in Osp - Osapci.

Veljavni Slovenski pravopis pa zahteva: Koper - Koprčan, Izola - Izolčan in Izoljan, Marezige - Marezižan, Sečovlje - Sečovljan, Škofije - Škofljan, Truške - Truškovec ter (dulcis in fundo, sladko na dnu) Osp - Ospčan.

Kako je prav: ali tako, kot se govori v življenju, ali tako, kot se po ne vem katerem jezikovnem kalupu skleplje?”

Imena za prebivalce naselij slovenščina tvori večinoma s pomočjo obrazil -ec in -jan (ta večinoma preide v -čan), pa tudi z obrazilom -ar in še s kakim manj pogostim. Vendar vsa ta obrazila niso enakomerno razsejana po narečjih in pokrajinah. Zapišimo za šalo nekaj takih izpeljav, drage bralke in bralci, in bomo videli, katere so med njimi uveljavljene, katere pa kar nemogoče: Sežana, Sežanec, Sežančan, Sežanar; Lokve, Lokovec, Lokovčan, Lokvar; Ljubljana, Ljubljanec, Ljubljančan, Ljubljanar; Kočevje, Kočevci, Kočevčani, Kočevarji; Postojna, Postojnec, Postojnčan, Postojnar; Ajdovščina, Ajdovec, Ajdovčan, Ajdovar; Piran, Piranec, Pirančan, Piranar, narečno Piranez.

Jezikovni čut nam brez znanja slovnice pove, da je marsikatera taka izpeljava smešna in je domačini ne bi nikdar izgovorili, četudi je pravilno narejena. Ponekod se je uveljavilo bolj eno obrazilo, drugje bolj drugo. Obrazilo -ec je priljubljeno v zahodni Sloveniji, zato v Postojni prebivalci sebi pravijo Postojnci, prebivalci Kopra so za Istrane Koprci in prebivalci Hrastovelj Hrastovci, prebivalci Bazovice za Kraševce Bazovci, Tolminci za Posočane pa Tminci. Obrazilo -jan je bolj domače v osrednji Sloveniji in dalje proti vzhodu. Zato živijo tam Celjani in ne Celjci, Slovenjgradčani ne Slovenjgrajci in Ptujčani ne Ptujci.

A ko smo po osvoboditvi Primorske na novo zapisovali njene kraje, smo mnoga imena prebivalcev zapisali v bolj poknjiženi obliki: Koprčan namesto Koperc, Izolčan namesto samo Izolan (Izoljan je zapisan v Slovenskem pravopisu leta 2001, a kot nedomačin je mrtev in zavrnjen), Marezižan namesto Marežgan itd. Nasploh so se nekatera manj domačinska poimenovanja uveljavila v časopisih, radiu in na televiziji, kjer pišejo in govorijo o Postojnčanih, Škofijcih, Ospčanih, Ajdovčanih in poredko o Postojncih, Škofjotih, Osapcih, Ajdovcih. Knjižni jezik kot združevalna žoga namreč izbira in podpira take slovnične oblike, ki so čim bliže splošno slovenskim, vseslovenskim in manjšajo razlike med narečji. Zato prekmurski kraj Beltinci zapisuje v drugem sklonu Beltincev, medtem ko domačini govorijo Beltinec.

Kako je prav, bolj prav? Ker velja, da je ljudski glas božji glas, vox populi vox dei, mora imeti prednost živi ljudski jezik. Zato bomo zapisali imena prebivalcev čim bolj tako, kot govorijo domačini, čeprav v to smer ne kaže pretiravati in Goričane spremeniti v Goricjane. Ni pa potrebno preganjati že uveljavljenih “knjižnih” zapisov, ki niso v skladu z izgovorom v narečju. Bazoviške junake bi bilo težko spremeniti v bazovske junake, hrastoveljski Mrtvaški ples naj kar bo hrastoveljski, čeprav je za domačine le hrastovski, in Tolminci naj ostanejo Tolminci, ne pa Tminci.

JOŽE HOČEVAR