Knjižni jezik ne pozabi svoje zgodovine

Ni je reči, stvari, rastline, bitja, ustanove, organizacije, države ali še tako neumne stranke brez pravil, brez reda in brez zakonov, ki se jim mora pokoravati, če noče pasti v kaos. Tak organizem, ki se ravna po svojih tisočletnih notranjih zakonih, je tudi naš knjižni jezik.

Kdor bi rekel, da ti njegovi zakoni niso tisočletni, se bi motil, ker jih niso ustvarili šele Trubar, Vodnik in Prešeren ali Cankar, pa tudi ne šele zapisovalci tisočletje starih Brižinskih spomenikov. Izvirajo že iz jezikovne pramatere, ki je rodila vse indoevropske jezike od grščine, latinščine, slovanščine in germanščine do romanščine z vsemi potomci, ki jih govorijo danes narodi po Evropi, obeh Amerikah, Avstraliji in še kod drugod. Vsi ti jeziki poznajo glagole, ki se spregajo, samostalnike, ki se sklanjajo, pridevnike, ki se stopnjujejo. In pozna jih tudi naš knjižni jezik, zato so njegovi zakoni mnogotisočletni in so se razvijali počasi, zato se tudi le počasi in komaj kaj spreminjajo.

A prav zaradi njihove večtisočletnosti se porajajo zadrege v dandanašnjih časih, ko vse samo hiti in se spreminja. Ko se marsikaj spreminja tudi v knjižnem jeziku, ki se mora dobro truditi, da je kos prehitevajočim se novostim in jih uvršča v svoj red. Pa vendar zmerom zaostaja za korak in več za živo govorico.

Zakaj? Zato, ker ne more biti vse takoj sprejeto v knjižni jezik, kar se poraja v živi govorici, kjer se ljudje zvečine sporazumevamo v narečjih in pokrajinskih govorih. Pa tudi v slengih in žargonih, različnih latovščinah in žlobudravščinah, kot jih govorijo študentje in dijaki, zdravniki, inženirji, politiki, uradniki, računalničarji, trgovci, policisti, šoferji, priseljeni delavci, klošarji, izgubljenci v pivnicah in drugi. Vsega tega ni mogoče kar na en dva tri predelati in sprejeti v knjižni jezik tudi zato, ker se te govorice, še posebej slengi, posamezne besede v njih in fraze hitro menjajo, drug drugega izpodrivajo, zamirajo in jih nadomeščajo novi.

Knjižni jezik pa se ravna po trajnejših zakonih, ki so trdno vraščeni v njegovo tkivo, in zato sprejema samo tiste med spremembami in novostmi, ki so trajne, množično v rabi in potrebne. Zavrača pa vse enodnevnice, enoletnice, mladoletnice in celo polnoletnice, če niso ukrojene v duhu tisočletja trajajočih zakonov, zapisanih v slovnici, slovarju, pravopisu in jezikovnem čutu.

Kako dosleden je v sprejemanju ali odklanjanju sprememb, vidimo v sklanjatvi samostalnika otrok. V mestniku in orodniku dvojine in množine ima skoraj vsako narečje za to besedo drugačne oblike od tistih, ki jih zagovarja knjižni jezik. V narečjih slišimo na primeri: pri otrokih, pri otrokah, pri otrokih, z otrocmi itd.

Knjižni jezik pa dovoljuje samo oblike, kot so se razvile skozi zgodovino, ker je naš pravopis historičen (kot je kaj nastalo), ne pa fonetičen (kot se kaj izgovori, Srbi pravijo, da piši, kakor govoriš). Te oblike so v dvojini: pri dveh otrocih, z otrokoma, v množini pa: pri treh otrocih, z otroki. Presenečata nas obliki pri otrocih in z otroki, ker imamo pred i-jem enkrat črko “c” (pri otrocih), ki se je zmehčala (palatalizirala) iz “k” pred mehkim i-jem (pri otrokih > pri otrocih); drugič pa imamo pred enakim i-jem črko “k”, ki je ostala nespremenjena pred nekdanjim trdim jerijem (y), ki ni črke “k” zmehčal v “c” (z otroky > z otroki).

Ta razlika je le malokomu jasna, zato zvečine govorimo in tudi kdaj zapišemo, da je z otroci križ. Prav pa je samo, da je z otroki križ, čeprav ni dobro, če je z njimi križ.

Podoben tak primer počasnega sprejemanja novosti v knjižni jezik srečamo pri povratno svojilnem zaimku svoj, ki ga na Primorskem radi izenačimo z italijanskim suo. Te zamenjave nam knjižni jezik ne dovoli. Na primer, da bi pisali: Odrasla hči želi čim prej po svoji poti, ki pa je povsem drugačna od poti svojih staršev. Pravilo pravi, da povratno svojilni zaimek svoj kaže na lastnino osebka v stavku. Če torej hči želi po svoji poti, je ta pot res njena. Ker pa je ta pot drugačna od poti, po kateri so hodili njeni starši, imamo dve poti. Ena je hčerina, druga pa pripada staršem, je torej njihova. Stavek bi bil torej prav zapisan le takole: “Odrasla hči želi čim prej po svoji poti, ki pa je povsem drugačna od poti njenih (ne svojih) staršev.”

Še primer, ki ustvarja zmedo: “Trije bratje smo bili na pogrebu pri Marcelu, smo pokopali svojo mater.” V resnici so pokopali njegovo, Marcelovo, ne pa svoje matere.

Če knjižni jezik noče odobriti tako starih in razširjenih oblik, kot sta splošno slovenski z otroci ali primorski svoj namesto njegov, kako naj bi sprejel novosti, ki so se rodile šele včeraj in so uveljavljene le v pogovornem jeziku, žargonu in slengu? Skoraj nemogoče. Kljub želji, naj knjižni jezik čim hitreje raste in se prilagaja življenju, ga nimamo pravice kar tako spreminjati kot politiki zakone, ki nikoli ne veljajo tisoč let. Zgodovine jezika in njegovega razvoja ni mogoče odmisliti, kot ni mogoče kar tako odrezati človeku noge, ki se je z njim razvijala morda milijone let. Nekateri pa pozabljajo na zgodovino, a zato ponavljajo njene napake.

Knjižni jezik ne pozabi svoje zgodovine - da ne zaide v nered, ki so mu Grki rekli kaos.

JOŽE HOČEVAR