“Ko dosežeš popolnost, lahko samo še umreš”
Dekle z globokimi rjavimi očmi nas s svojim plesom popolnoma začara in očara. Tudi kot sogovornica je očarljiva, preprosta in prijetna. Barbara Škrlj Blanche, poročena Kron, živi in diha za ples. Uspešna baletka je začela plesati pri enajstih letih v rodni Sežani, zdaj pa pleše v Nemčiji, v Badenskem državnem gledališču v Karlsruheju.
>> Kaj vam pomeni balet?
“Bistvo baleta je, da se z vso dušo predaš glasbi in gibanju ter skozi gib izliješ svoja čustva. Je izražanje čustev skozi gibanje.”
> Koliko šteje delo in koliko talent?
“Pred časom sem slišala rek, da z veliko talenta in nič garanja nisi nič. Če imaš malo talenta in veliko garaš, si lahko princ. Če pa imaš veliko talenta in veliko garaš, si lahko kralj.”
> O vaših baletnih začetkih kroži zanimiva zgodbica. Je bilo res za vse skupaj krivo srečno naključje?
“Preden so v Sežani ustanovili baletni krožek, so pripravili baletno predstavo z namenom, da bi otroci dobili vtis, kaj je balet. Meni se je zdela fascinantna, ampak si nisem upala reči, da bi jaz tudi plesala. Moja sestra se je odločila, da bo šla, ker je šla njena prijateljica. No, in potem je bil to bolj kot ne izgovor, da grem pazit sestro. To je bilo v bistvu res srečno naključje.”
Barbara Škrlj Blanche se je baleta učila v Sežani pod vodstvom Miloša Bajca, Vasileja Solomona in Eugena Todorja. V Mannheimu je vadila pod vodstvom Brigit Keil, Rosemary Helliwell in drugih profesorjev na akademiji, sedaj pa sta njena trenerja v baletni skupini Matthias Deckert in Alexandre Kalibabchuk.
> Ste si že takrat predstavljali, da boste profesionalna plesalka?
“Ne, sploh ne. Takrat je bil balet nekaj zanimivega, nekaj, kar velja poskusiti. Pozneje sem se pa zaljubila vanj.”
> Koliko let ste vadili v Sežani?
“Slaba štiri leta. S petnajstim letom sem že odšla v Nemčijo na plesno akademijo v Mannheimu.”
> Kako to, da ste se odločili za Nemčijo, namesto za bližnjo Ljubljano?
“V Ljubljani sem opravila sprejemne izpite, hkrati pa mi je koreograf Vasile Salomon, s katerim sem imela dodatne ure, predlagal, da bi poskusila še v Mannheimu, ker je tam učil njegov kolega in dober prijatelj. Nazadnje sem se odločila za pustolovščino v Nemčiji. Imela sem izredno veliko srečo, da so mi na srednji šoli v Sežani dovolili, da opravljam gimnazijo na daljavo. Vsakokrat, ko sem imela v Nemčiji počitnice, sem prišla domov, pisala teste in opravljala izpite.”
> Ste imeli v Nemčiji kaj težav z jezikom?
“Na začetku, moram reči, ni bilo lahko. Sicer sem pri teti dva meseca pred odhodom opravila 'Schnellkurs' iz nemščine s pomočjo tečajev na kasetah. Imela sem občutek, da kar lepo obvladam jezik, ko pa sem prvič prišla med Nemce, sem hitro odkrila, da v bistvu ne znam kaj dosti. Tako sem prva dva tedna s kolegicami govorila samo angleško. Nato pa smo se dogovorile, da bomo govorile samo še nemško. Samo v skrajnem primeru bi prišla v poštev angleščina. Potem je šlo kar hitro.”
“V Sežani sem se zaljubila v balet in sem se vedno vračam. Tukaj sem doma.”
> Kako to, da ste se odločili za umetniško ime Blanche?
“Nemci ne morejo izgovoriti mojega priimka, kaj šele, da bi si ga zapomnili. Na predlog direktorice šole sem se zato odločila, da si nadenem umetniško ime. Blanche sem izbrala, ker je to ime mednarodno, poleg tega zveni francosko, balet pa korenini v Franciji. Zdelo se mi je primerno, lepo, zveneče ime.”
> Kako je v Karlsruheju s pregovorno veliko konkurenco in rivalstvom v baletu?
“Naša skupina je relativno majhna. Sestavlja jo 30 plesalcev, trenutno je v skupini 12 ali 13 deklet. Smo sami mladi, tako da hudega boja in rivalstva ni. In hvala bogu, da ga ni. Vsekakor je dobro, da se med seboj malo primerjamo, se drug od drugega učimo in povzemamo določene gibe. Rivalstvo je bolj med samimi baletnimi skupinami. Na primer Karlsruhe in Stuttgart, ker smo zanje konkurenca. Sedaj smo se namreč že kar uveljavili.”
> Kako gledate na baletno sceno v Sloveniji?
“Tako malo sem doma, da ne morem veliko komentirati, saj lahko spremljam dogajanje le prek interneta. Veliko se na primer govori o Edwardu Clugu. Tudi sama sem velika oboževalka njegovih koreografij. Ko sem bila stara 14 let, je gostoval v Sežani s koreografijo Tango. Točno tisti dan sem zbolela in imela visoko vročino. Tako sem jokala, ker sem želela iti na predstavo, da se mi je vročina še povišala. Do danes mi še ni uspelo videti Tanga v živo, videla sem le odlomke prek interneta. Sem pa slišala, da so ga ponovno uvrstili v program, tako da si ga bom, upam, vendarle lahko ogledala.”
> Poznate formulo za uspeh?
(premislek) “Nebo ni ovira. To je moj moto. Vedno si zastavljam zelo visoke cilje, hkrati pa se zavedam, da ni konec sveta, če jih ne dosežem. V vsakem primeru dosežeš več, če so cilji visoki, a pomembnejša je pot. Kaj ti pa še ostane, ko dosežeš popolnost? Kako lahko še napreduješ? Lahko samo še umreš.”
> Je bila Sežana dobra popotnica?
“Sežana je bila vsekakor odskočna deska. Tu sem se zaljubila v balet in sem se vedno vračam. Tukaj sem doma.”
> Torej vas lahko v prihodnje pričakujemo na Krasu?
“Upam. Bomo videli, kam me bodo nesle noge na plesni poti.”
> Kaj pa družina? Ali razmišljate o njej?
“Najprej mora moj mož končati študij. Pa tudi jaz naj bi ga. Družina bo še malo počakala.”
> Še študirate pravo?
“Da. Počasi, kar se da. Še malo, pa mi bo uspelo. Mojemu študiju pravim pokojninsko zavarovanje. To je za čase, ko bom nehala plesati. Z baletom se ne morem ukvarjati vse življenje. Telo nekaj časa sodeluje, potem pa ne več.”
> Se boste kasneje, tako kot marsikateri baletnik, odločili za poučevanje mlajših generacij?
“Za zdaj še ne razmišljam v tej smeri. Življenje se mi zdi veliko bolj razgibano, če se sedaj povsem osredotočim na balet, kasneje pa bom razmišljala naprej. Če mi bo takrat ustrezalo poučevanje, se bom morda usmerila tudi v to. Vendar je balet kot neke vrste zasvojenost. Toliko stvari je povezanih z njim, da mu težko uideš. Vzame celega človeka, ves prosti čas, čustva, vse. Zato bi še najraje končala študij in si omislila kako 'normalno' službo.”
IRENA POŽAR
