Ko na karneval potuje pesem
Ženski pevski zbor Znamenje iz Volč pod vodstvom Klavdije Rot in oktet Simon Gregorčičpod vodstvom Mateja Kavčiča sta se preteklih dneh mudila na mednarodnem zborovskem festivalu Poklon Sartiglii (Ommagio a Sa Sartiglia), ki ga v Oristanu na Sardiniji prireja tamkajšnji Moški pevski zbor Maurizio Carta. Vezni člen med gostitelji in posoškimi pevci so člani okteta Škofije, ki so se festivala udeležili lani.
ORISTANO> Če povzamemo besede enega od prisotnih glasbenih kritikov, Giana Battista Ledde, so sardinsko občinstvo pevci okteta Simon Gregorčič “navdušili z izredno dinamiko in uglašenostjo, kakor tudi s prepričljivostjo izvedbe, ki je v poslušalcih izzvala prava čustvena doživetja ...”, pevke Znamenja pa so gledalce “navdušile s prisrčno in dovršeno scensko postavitvijo, predvsem pa je bil njihov nastop v znamenju neverjetno čistih mladih glasov, ki so se ob tenkočutnem fraziranju zlivali v čudovito zvenečo celoto.” Pa naj v začetku predstavimo še gostitelja slovenskih zborov na Sartiglii: MoPZ Maurizio Carta je v vseh pogledih zelo dejaven sestav. Njihovo osnovno poslanstvo je gotovo petje, njihova tradicionalna sardska pesem pa nekaj posebnega. Takoj je opaziti, da ni tipično italijanska, saj poslušalca na trenutke spominja na grško, pa tudi rusko, celo dalmatinsko, je pa seveda popolnoma samosvoja. Sami povedo, da je še najbolj sorodna armenski pesmi, kar je posledica večstoletne bizantinske vladavine. Zbor sodeluje z različnimi pevskimi sestavi doma in v tujini (sami k tujini prištevajo tudi sestave “kontinentalne” Italije), predvsem pa z organizacijo pustnega zborovskega festivala načrtno širijo sardsko kulturo, s Sartiglio na čelu, ki je očitno njihov največji ponos.
Najprej v mesto
Pa pojdimo lepo po vrsti. Kaj sploh je Sartiglia in zakaj bi se ji morali klanjati? Sartiglia je karneval, katerega izvor sega v 15. stoletje, dogaja se na pustno nedeljo in na pustni torek, vse skupaj pa bolj kot na karneval, spominja na viteški turnir in na spretnostno jahanje z dobesedno vratolomnimi vložki. Začne se seveda z mimohodom nastopajočih jezdecev v tradicionalnih sardskih in španskih oblačilih (posledica dolgoletne španske vladavine), na konjih, okrašenih s posebnimi okraski, v spremstvu starodavnih dvornih kostumov, v ritmu bobnov in ob zvokih fanfar.
Vsako sodelujočo ekipo sestavljajo po trije konjeniki, letos pa je na Sartigliji sodelovalo kar štirideset trojk. Tekmovanje se dogaja na glavni ulici v središču Oristana, ki jo posujejo s peskom in ogradijo z varnostnimi ograjami, kjer je mogoče, pa seveda postavijo tudi tribune. Najprej je na vrsti tekmovanje v natikanju zvezde (Corsa alla stella). Nad progo obesijo srebrno šestkrako zvezdo (Sartiglio) z okroglo luknjo v sredini, jezdeci pa jo skušajo napičiti z mečem in to v polnem galopu. Zvezda mora seveda ostati na meču, sicer zadetek ne šteje. Po koncu prvega dela tekmovanja je na vrsti drugi vrhunec dneva - tekma trojk ali Pariglia. Trojka prijezdi na prizorišče v polnem galopu, vsi trije konji tečejo tesno drug ob drugem, jezdeci pa ob tem skušajo sestaviti čim lepšo figuro. Največ jezdecev vstane in vzravnano stoji na sedlu, pri spretnejših trojkah se srednji jahač obrne tako, da stoje jaha s hrbtom naprej, pri tistih najboljših pa se srednji jahač oprime stranskih dveh in se postavi v vertikalni položaj z glavo navzdol in nogami v zrak.
Višek akrobacij (in nevarnosti) pa je piramida - pri tem liku srednji jezdec spleza stranskima dvema na ramena in se pri tem popolnoma zravna. Vse skupaj se seveda izvaja brez zaščitnih čelad, z masko na obrazu in v polnem galopu! Gledalcem ob tem zastaja dih, saj srhljivi padci niso nobena redkost, oznaka “vratolomno” pa povsem na mestu ...
Prireditev si vsako leto v živo ogleda več kot sto tisoč gledalcev, ki po več ur pred prireditvijo stojijo ob progi in si s tem zagotovijo čim boljši razgled. Nedeljsko in torkovo Sartiglio v živo prenaša tudi Evrovizija, in to v več kot sto držav sveta. Kakšen pomen ima za domačine, morda še najbolje ponazorimo kar z besedami enega od njih: “Če bi bil danes moj pogreb, se ga ne bi udeležila niti moja žena!” Po videnem in slišanem bo to kar držalo.
Za darilo - Bocelli
In kje je ob vsem tem sploh še kaj prostora za pesem? MoPZ Maurizio Carta že šesto leto zapored prireja mednarodni zborovski festival Poklon Sartiglii. Na predvečer nedeljske Sartiglie so na vrsti zbori iz tujine, na predvečer torkove Sartiglie pa zbori s Sardinije. Letošnji koncert tujih zborov sta oblikovala oktet Simon Gregorčič iz Kobarida in ŽePZ Znamenje iz Volč. Prvi so izvajali klasični slovenski zborovski program, sestavljen iz ljudskih in umetnih pesmi, Volčanke pa so se predstavile s slovenskimi ljudskimi v sodobnejši preobleki ter z zborovskimi priredbami zimzelenih slovenskih popevk, s plesno koreografijo, seveda.
Moški in ženski sestav sta se čisto na koncu poslušalcem poklonila še s skupno pesmijo- posebej za to priložnost so se naučili Bocellijevo Con te partiro v priredbi za mešani zbor. In zadeli so v polno! Ob koncu so vsi prisotni v dvorani Teatra Garau stoje ploskali in vzklikali od navdušenja. Novo nastali mešani zbor so pevci in pevke poimenovali kar Znamenje Simona Gregorčiča in se že veselijo novih skupnih projektov.
Sardinci so se nasploh izkazali kot zelo gostoljubni, poleg tega pa imajo neverjeten posluh za tuje kulture in običaje. Slovenskim pesmim so prisluhnili z velikim zanimanjem in videti je bilo, da so jim res všeč, čeprav so za njih popolnoma neobičajne. Sami so večkrat poudarili, da se jih pesem dotakne, tudi če ne poznajo njenega besedila, zadostuje že, če jim nekdo prevede njen naslov ...
Morda te prav njihova odprtost spodbudi, da tudi sam z veseljem sprejemaš vse, kar je njihovega. Srčno upamo, da bomo njihovemu petju lahko že prihodnje leto prisluhnili tudi v Posočju.
IVO ČERNE
