“Ko otroci ne znajo več Oča naš v narečju molit, vemo, kje smo!”

> Kako Porabci imenujejo sami sebe?

“Sami zase rečejo, da so Slovenge.”

> Kako pa pravijo nam, ki prihajamo z druge strani meje?

“Če bi me srečali na cesti in bi jih zanimalo, ali sem iz Slovenije, bi vprašali: Ste ge s slavskoga doma?”

> Kaj vam pomeni Porabje?

“Ko grem v Porabje, nikoli ne rečem, da grem na Madžarsko. Prav tako nikoli ne rečem, da grem tja delat. Tja preprosto grem. Se družit z ljudmi, se pogovarjat ... Kako naj to povem? To je moja druga domovina. Porabci so mi dali ogromno. Med drugim so me naučili svojega narečja, za katerega dr. Zinka Zorko pravi, da je najbližje starocerkveni slovanščini. Ta prostor razumem kot svojo domovino, kot svoje kraje in svoje ljudi. Prekmurje in Porabje je enoten, skupen etnični prostor. Povezanost je bistveno večja kot z osrednjo Slovenijo.”

> Kakšno je kulturno življenje Porabcev? Je boljše ali slabše kot pred dvajsetimi leti?

“Razlike so ogromne; demografska slika je vse bolj črna - rojeva se vse manj otrok. Posledica tega so ukinitve vrtcev in šol. Položaj v Porabju je v tem pogledu zelo podoben situaciji čez mejo, na Goričkem. Razlogi so na obeh straneh meje enaki in so seveda ekonomski. Na kulturnem področju je bila slika pred dvema desetletjema precej bolj klavrna. Razen folklorne skupine, in sicer zelo priznanega pevskega zbora Avgust Pavel iz Gornjega Senika, kulturnega utripa ni bilo. To življenje je postalo pestrejše, ko smo prekmurski ustvarjalci kot mentorji začeli delovati v Porabju. Med prvimi je bila moja mama, ki je v Gornjem Seniku ustanovila lutkovno skupino. Z mojim delom so sčasoma nastala tri gledališča, ki delujejo še danes. So pa vse kulturne prireditve v Porabju, pa naj gre za nastope domačih ljubiteljskih gledališčnikov, folkloristov, pevcev, ali pa za gostovanja ustvarjalcev iz matice, izjemno dobro obiskane in lepo sprejete.”

> Kako ocenjujete dejstvo, da je kulturno življenje, kljub težki ekonomski situaciji, tako bogato?

“Pred dvajsetimi leti so bile ekonomske razmere, še zlasti seveda socialna varnost, na videz res boljše. Pred tem za takšno kulturno udejstvovanje ni bilo prave možnosti, saj Slovenci na Madžarskem niso imeli krovne organizacije. Zveza Slovencev na Madžarskem je nastala po osamosvojitvi Slovenije; sedež pa ima v Slovenskem domu v Monoštru. Oni so začeli ustanavljati kulturna društva in skupine. Danes je eden od motivov seveda druženje ter želja po tem, da ljudje pokažejo, kaj zmorejo. Pri zares zavednih Slovencih pa je motiv seveda tudi narodna zavest. Tu govorim predvsem o tistih družinah, ki tudi doma še vedno govorijo slovensko.”

> Koliko ljudi v Porabju še govori slovensko?

“Po zadnjem štetju v Porabju živi okrog 3.000 Slovencev, na Madžarskem jih je seveda več. Pri tem moramo upoštevati, da so bila 50. leta prejšnjega stoletja za Porabce izjemno huda in težka. Vsi, ki so imeli nekaj več zemlje, so bili označeni za kulake in so jih prisilno deportirali na romunsko mejo, kjer so morali kazensko delati na zadružnih velikih posestvih. Porabje je takrat izgubilo svojo narodno substanco. Porabci so bili vse do začetka 90. let prejšnjega stoletja zaprti v slepo črevo madžarske države, to se, žal, še danes pozna.”

> Danes v Porabju deluje 16 kulturnih društev. Koliko zanimanja zanje je med ljudmi?

“Porabce, Goričance in Prekmurce krasi zelo prijetna lastnost - predanost. Ko se odločijo, da se bodo nečemu posvetili, da bodo nekaj delali, delajo, delajo in delajo. V kakšni vasi, recimo v Števanovcih, imajo celo po več kulturnih skupin. Starost članov kulturnih društev se giblje med 35 in 60 let. Pred nekaj leti smo imeli igralko, ki je danes stara 75 let. Zadnja leta sicer več ne igra, poje pa še. Člani kulturnih skupin so večinoma preprosti ljudje brez formalne izobrazbe. So pa omikani in razgledani, z gledališkim delom širijo svoj horizont. Spoznavamo tudi Slovenijo, saj veliko gostujemo. Med drugim smo bili tudi na festivalu v Mavhinjah pri Trstu, sicer pa smo nastopili tudi že v Ljubljani, veliko pa seveda igramo na Goričkem in v Prekmurju.”

> Debate o skupnem kulturnem prostoru so bile živahne predvsem v obdobju pred osamosvojitvijo Slovenije. Kako ocenjujete naravnanost države Slovenije do Porabja? Koliko je v zavesti Slovencev?

“Ni. Ko v Sloveniji govorimo o zamejskih Slovencih, imamo v mislih pripadnike slovenske skupnosti v Italiji, torej na Tržaškem, Goriškem in Videmski pokrajini ter v Avstriji. O štajerskih Slovencih v Radgonskem kotu, denimo, sploh ne govorimo. Drži, oni sicer nimajo statusa manjšine. Porabju se v zavesti Slovencev ne godi kaj dosti boljše. Naj povem za ilustracijo tole: v znaku Slovenske nacionalne stranke, na katerem najdemo grbe in pokrajine, ki naj bi zgodovinsko pripadale Sloveniji, Porabja ne boste našli. To je, vsaj mislim, kar zgovoren podatek. Sam izjemno rad hodim v Istro, prav tako rad grem na Tržaško in Goriško. Tam ta enoten prostor, predvsem na račun predanih in srčnih posameznikov, njihovega dela in pobud, dejansko živi. O skupnem slovenskem narodnem prostoru govorijo predvsem v Ljubljani, kjer pa se obnašajo precej v nasprotju s svojimi besedami. Če pogledamo zgolj razpise različnih ministrstev - tu omenjam razpise za področje, ki ga poznam, torej kulturno. Če pogledamo, kako ekspertne komisije ocenjuje prijave na razpise, lahko ugotovimo, da večina sredstev ostaja v ljubljanskem pašaluku. Slovensko “obrobje” dobi bistveno manj denarja kot center države. To razmerje samo po sebi govori o dejanskem dojemanju in razumevanju enotnega slovenskega kulturnega prostora. Razdelitev kulturnega denarja jasno kaže njegove obrise. Skoraj vsak festival, denimo, ki se dogaja v Ljubljani, po nekaj letih pridobi status nacionalno pomembnega in ga potem financirajo iz različnih virov. Pri nas o tem niti sanjati ne moremo. To, kar dobimo mi, so le milostne drobtinice, kot pa kakršnakoli resna in poglobljena kulturna politika. Zavedati se namreč moramo, da je ta država sprejela kar nekaj odlokov in zakonov o skladnejšem regionalnem razvoju, a nič od tega se na kulturnem področju ne pozna in ne vidi.”

> Slovenci kot narod imamo v zavesti slovenski narodni skupnosti v Italiji in na Koroškem. Občutljivi smo na dvojezične table, na izvajanje zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Kako pa je z dejanskim izvrševanjem sporazuma posebnih pravic slovenske narodne manjšine na Madžarskem, ki je bil podpisan leta 1992?

“Odnos Madžarske do Slovencev v Porabju lahko najlepše opišem, če uporabim naslov knjige prijatelja Franja Frančiča - Domovina, bleda mati. Eden od naših nekdanjih politikov je nekoč izjavil, da je Madžarska naša najbolj prijateljska soseda. Prijateljstvo seveda ne more biti takšno, da le obljubljaš in obljubljaš, kako boš manjšini pomagal, storiš pa ne ničesar. Pravzaprav gre v tem primeru že pri glagolu pomagati za zgrešeno miselnost. Manjšina ne potrebuje pomoči, upravičena je do sistemskega financiranja, ki ga mora v tem primeru madžarska država zagotavljati! V realnosti pa je stvar precej drugačna - Zveza Slovencev na Madžarskem se mora za sredstva prijavljati na razpise - kdaj jih dobi več, kdaj manj. Temu pač ne moremo reči prijateljstvo. Daleč je celo od načela recipročnosti: prav je, da Slovenija tako velikodušno podpira madžarsko manjšino v Sloveniji, a naj tudi Madžarska potem v enaki meri skrbi in zagotavlja sredstva za Porabce. O tem izjemno neskladnem odnosu je kot članica mešane slovensko-madžarske komisije spregovorila Magdalena Tovornik; to je bilo takrat izjemno pogumno dejanje. Skratka - lahko imamo zakone, sporazume, take in drugačne meddržavne protokole, a če se ne izvajajo, so mrtva črka na papirju. Naša država pač ne pritisne in pobara najbolj prijateljske države, kaj bo zdaj s tem. Mislim, da je na tem izpitu naša diplomacija že zdavnaj pogrnila.”

> Lani poleti je v javnosti precej odmevala vest o premestitvi porabskega duhovnika Ferenca Merklija iz Gornjega Senika v Sombotelj (Szombathely). Kako razumete takšne odločitve? Kaj pomenijo za Porabce?

“Ja, Ferenc je moral oditi. Zdaj poučuje v semenišču v Sombotelju, kmalu bo doktoriral ... Zveza Slovencev si zelo prizadeva, da bi našli za Porabce sprejemljivo rešitev. V primeru, ki ga omenjate, gre za pritisk, ki prihaja s svetne strani, kar le še pritrjuje dejstvu, da je izvajanje asimilativne politike, tako kot vedno doslej, izjemno perfidno. Ko je pred štiriindvajsetimi leti umrl duhovnik Kühar, pravi Čedermac z Gornjega Senika, ki je poleg v svoji služboval tudi v drugih farah, je madžarska cerkvena oblast na njegovo mesto nastavila enega izjemnega madžarona. In kar naenkrat ni bilo več krstov, obhajil in porok v slovenščini. Pred sedmimi leti je umrl Števan Toth, duhovnik v Števanovcih ... In tako se je tu domača beseda začela zelo hitro izgubljati. Kajti, upoštevati moramo, da so porabski rojaki izjemno verni. In ko slovenska beseda izgine iz cerkve, je kmalu ni več na jeziku. Ko otroci ne znajo več Oča naš v narečju molit, vemo, kje smo ... To črno situacijo malce popravlja dejstvo, da v okviru slovenske samouprave zadnja leta deluje zavod, ki se posveča ohranjanju jezika in spomina. Tam poskušajo s številnimi pobudami, med drugim s projektom, ki izobražuje in ponovno uvaja sadjarstvo, popraviti tudi ekonomsko situacijo. Ta je res izjemno težka in huda. Takšne pobude so dobre, saj se s tem krepi samozavest, da zmoremo in znamo tudi sami. To je en tak svetel žarek. Na tem področju se nekoliko premika. Precej Porabcev hodi v zadnjem času delat na drugo stran, v Prekmurje. Tam konkretno spoznavajo, kako pomembno in dragoceno je znanje njihovega maternega jezika.”

> Kam se bo po vašem mnenju v naslednjih desetletjih situacija obrnila. Česa si želite?

“Ko sem začel hoditi v Porabje, sem se o tem precej spraševal. Sedaj se ne več, verjetno gre tu povsem za zavestno odločitev, saj ne kaže nič kaj dobrega. Meni je v Porabju neizmerno lepo. Minljivost, ki nas spremlja, se me tam ne dotika. V tem prostoru najdem večnost. Tam namreč čas teče bistveno bolj počasi, ljudje imajo dolg spomin, tudi tisti, ki so že zdavnaj umrli, še vedno živijo. Precej mistike je v teh krajih ... Porabje je izjemno bogat duhovni prostor. Zato ga jemljem takšnega, kot je, in se ne sprašujem, kako bo, če bo ...”

MAKSIMILJANA IPAVEC