Ko ti izplačajo le sovraštvo

Mednarodna raziskava Perspektive za integracijo migrantov iz “tretjih držav” in njihov položaj na trgu dela: k politikam in delovanju, podkrepljena z denarjem Evropske komisije, je zajela Ciper, Finsko, Italijo, Madžarsko, Nemčijo in Slovenijo. Slovenske raziskovalke dr. Mojca Pajnik, dr. Veronika Bajt in mag. Sanja Herič z Mirovnega inštituta so izsledke že predstavile javnosti, zgostile pa so jih tudi v znanstvenem člankuMigranti na trgu dela v Sloveniji, še čakajočem na uradni izid. V njem ugotavljajo, da sedanja politika, domnevno usmerjena v zaščito domačega trga pred migranti, le še poglablja slabe delovne in življenjske razmere migrantov, soočenih z nizko ali nikakršno socialno varnostjo, devalvacijo znanja in izobrazbe, jezikovnimi ovirami in diskriminacijo.

“Je razlika, velika razlika: slovenski delavci pridejo, so tu sedem ur, potem se odpravijo domov, Tajci pa moramo delati od devetih in pol zjutraj do desetih zvečer. To je res nepošteno. Ni se mogoče pogovarjati ali pogajati. Že ko sem prišla, sem videla, da ni pošteno, a sem morala držati jezik za zobmi. Kaj pa naj, če so taka navodila. Potrebujem delo, potrebujem službo, nočem je izgubiti. Pa čeprav moram zato trpeti krivico. Če nočeš delati, se moraš vrniti domov.” Tajka, 30 let

Migranti iz “tretjih držav” naj bi predstavljali približno 3,5 odstotka slovenskega prebivalstva in deset odstotkov delovno aktivnega življa. Največ delovnih dovoljenj je pri nas izdanih državljanom Bosne in Hercegovine, sledijo državljani drugih balkanskih držav, za njimi pa še Ukrajinci, Kitajci, Indijci ... Povečini gre za moške, zaposlene v gradbeništvu, redkeje v predelovalnih dejavnostih, prometu, skladiščenju, gostinstvu in trgovini.

Med intervjuji z njimi - nekaj ščepcev gostimo na tej strani - so raziskovalke spoznale, da migranti med prizadevanji za pridobitev vizuma, delovnega dovoljenja ali dovoljenja za bivanje butajo ob premnoge ovire, se mesece in leta spoznavajo z ustrojem birokracije, z malo znanim ali docela tujim slovenskim jezikom, s pomanjkljivo izobraženimi uradniki, taista kalvarija pa odvrača tudi mnoge delodajalce, ki zato še redkeje pomislijo na zaposlovanje migrantov. Ilegalno bivanje in delo na črno dodatno spodbuja zapleten uradni postopek, v katerem je eno dovoljenje pogoj za pridobitev drugega. Restriktivna politika, h kateri se države rade zatekajo v času krize - ta je kajpak najprej in najbolj udarila migrante -, se v praksi ne obnese. Številni migranti v deželi ostanejo tudi po preteku dovoljenja za bivanje in še naprej opravljajo težavna dela, le da v še slabših razmerah.

“Načrti za prihodnost? Brez družine ne bom šel več od doma. Res, težko mi je že brez njih. Pretežko. Moja mala bo zdaj imela dve leti. Oni tam, jaz tu, razdvojeno življenje ...” Makedonec, 27 let

V intervjujih migranti predlagajo racionalizacijo postopkov, učinkovitejše informiranje, izobraževanje uradnikov, namenjenih njim, v razmislek pa ponujajo še možnost zaposlovanja migrantov v oddelkih za tujce, kar bi pripomoglo k učinkovitejšemu sporazumevanju.

Terenska raziskava je potrdila, da so migranti v precej večji meri izkoriščani kot “domači” delavci. Med kršitvami delovne zakonodaje izstopajo neplačevanje socialnih prispevkov, kršenje štirideseturnega delavnika, preprečevanje koriščenja dopusta, neplačevanje malice, regresa in celo plač. V primerjavi z “domačimi” delavci morajo na enakem delovnem mestu pogosteje opravljati težavnejša dela, dela ob koncu tedna in nadure, pogosto neplačane, ob vsem tem pa mnogi skušajo s prejemki vzdrževati še svoje družine v Bosni, Srbiji, Makedoniji, Črni gori ... Marsikateri se s kršitvami seznani šele, ko prvič poišče zdravniško pomoč in izve, da mu delodajalec kljub zakonskim obveznostim in dogovorom ni plačeval prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Migrantom je pogosto kršena pravica do izbire stanovanja, dodatna težava pa je v tem, da zakonodaja zanje ne določa minimalnih pogojev bivanja, zato jim delodajalci lahko v najem oddajajo stanovanja, v katerih dostojno življenje ni mogoče.

“Tam na šihtu opravljam najbolj umazano delo, pomivam posodo. Pripravljam tudi solate, sladice, vse v enem dnevu. Kdo tega ne bi sprejel, jaz pa osem ur delam tri stvari. Šef mi ni nič hvaležen. Ko gredo vsi žurat, sem jaz še na šihtu. Vsako nedeljo, ko vsi počivajo, sem na šihtu. Nimam časa zase, nimam časa za prijatelje, z njimi ne morem ven, sploh ne vem, kaj je to - vikend.” Srbkinja, 26 let

Iz trte je izvito nerganje, da migranti itak “kradejo delo našim ljudem”. V vseh državah, ki jih je zajela raziskava, je namreč jasno, da opravljajo neprijetna, težavna dela, po katerih domači delavci niti najmanj ne koprnijo. Se pa populistične krilatice radi oklepajo tudi slovenski desničarski politiki, jahajoči na valovih ksenofobije. Enako nedopustno je razvrščanje delavcev na kategorije zgolj po nacionalni pripadnosti, češ - migrant lahko delo dobi le, če se zanj ne zanima nihče od “domačih”. Pa še neučinkovito je, saj zgolj utrjuje ilegalne poti.

Raziskovalke poudarjajo, da je sprejemanje direktiv, celo najbolj dobrohotnih, precej neplodno početje, če ga ne spremlja politična volja. Za primer navajajo Direktivo o izobraževanju otrok, ki določa pravico otrok migrantov do brezplačnih ur v maternem jeziku, česar pa šole zaradi pomanjkanja denarja in kadrov često ne morejo zagotoviti.

In bolje ne bo, dokler se tudi “mi” ne bomo pripravljeni približati “njim”. ANDRAŽ GOMBAČ

/

Mojca Pajnik, vodja projekta PRIMTS: “Na Mirovnem inštitutu smo se pred kratkim odzvali na poziv ministrstva za delo, družino in socialne zadeve za izvedbo raziskave o delovnih in življenjskih pogojih migrantov v Sloveniji. Če bomo izbrani, se bomo lotili tudi intervjujev z delodajalci.”