Koprčanka Radmila Vukmirović je sklenila bogato atletsko kariero
Minuli mesec je AK Gorica s tekmovalno upokojitvijo Koprčanke Radmile Vukmirović izgubil še zadnjo članico generacije, ki je leta 2004 osvojila evropski klubski B pokal. Koprska specialistka v teku na sto metrov z ovirami je po treh letih težav s poškodbo omagala.
ATLETIKA> Čeprav Radmila Vukmirović odhaja pri 31 letih, ostaja vtis, da zapušča steze športnica, ki razkošnega talenta (bila je pionirska in mladinska državna rekorderka) ni uspela udejanjiti v članski konkurenci.
Sredi januarja se je na dvoranskem mitingu AK Gorica v Šempetru poslovila v solzah, nekaj dni kasneje pa je dogajanje strnila takole: “Želela sem se posloviti na poletnem državnem prvenstvu na koprskem stadionu. Čutila sem, da sem se atletike zasitila. Deset let, ko sem živela v avtu in na stadionih, je naredilo svoje. Dva dni pred tekmo sem med vadbo v mrzlem ŠC Hit spet začutila rahlo bolečino na mestu stare poškodbe. Upala sem, da ne bo hujšega in sem na mitingu vendarle tekla. Po tridesetih metrih se je pojavila ostra bolečina in že pred prihodom v cilj sem se odločila, da je to konec moje tekmovalne kariere.”
> Kaj boste počeli odslej?
“Ta čas v glavnem uživam mir. V Kopru imam skupinico šestih otrok, starih od 10 do 13 let. Morda bo to zametek atletske šole skupaj s sestro Snežano. Volja in znanje so, a manjka še veliko ostalega. Zdaj, ko je Koper dobil nov stadion, želim tu narediti nekaj dobrega.”
> Zakaj po doseženih pionirskih in mladinskih rekordih kariera ni šla prav do članskega vrhunca?
“Če bi vsaj leto dni prej odšla iz Kopra v Novo Gorico k trenerju Hristu Gergovu in če bi ta kasneje vsaj še leto dni dlje ostal v Novi Gorici, bi se prebila v krog vrhunskih atletinj. Zmagala sem na najmočnejšem slovenskem mitingu v Velenju, prišla sem osem stotink do izredno visoko postavljene norme za sredozemske igre. S tistim časom, 13.28, ki sem ga že brez trenerja dosegla, bi, če bi se na igre uvrstila, dosegla bronasto odličje.”
> Kakšen status ste pravzaprav imeli?
“Tisto, kar mi je po rezultatih iz Atletske zveze pripadalo, sem z letnimi pogodbami za mednarodni razred dobila, vendar je to zadoščalo le za tri mesece dela na vrhunski ravni. Dolgoročna rešitev bi bila zaposlitev v državni upravi. Novogoriški klub je v prvem delu moje članske kariere lahko pomembno pomagal - največ z odličnim profesionalnim trenerjem Hristom Gergovom. Ko so se mu v Novi Gorici odrekli, je šlo vse navzdol. Predvsem razumevanju staršev, nekaterih sponzorjev in donatorjev ter partnerja se imam zahvaliti, da kariero končujem v solidnem materialnem stanju.”
>Katerega obdobja se najraje spominjate?
“To je čas od leta 2001 do 2005, ko sem pod vodstvom trenerja Gergova iz sezone v sezono izboljševala dosežke in bila po slovesu Brigite Bukovec najboljša tekačica v državi na 100 metrov z ovirami. Uvrstila sem se na dvoransko EP in SP. Nepozabno je bilo spremljanje svetovnega rekorda Jolande Batagelj (tedaj Čeplak) na Dunaju, kjer sem ostala čisto brez glasu. Prav tako so izjemni spomini na novogoriško žensko ekipo s sestro Snežano, z Meto Mačus, z Mojco Črnigoj ter Tejo Melink. Zmagale smo v B skupini evropskega klubskega pokala. Nosilke ekipe smo tekmovale v treh disciplinah in skoraj umrle od napora, a uspele.”
> Kaj v karieri najbolj obžalujete?
“Da si nisem vzela leta premora kot sestra. Morda bi tedaj našla še kakšno drugo metodo zdravljenja poškodbe in težavo sanirala. Tako pa so se od leta 2008 ponavljale težave z mišico na levi nogi, s katero naprej prečkam oviro in s katero je treba delati hitre prisiljene krožne gibe. Začela sem prekomerno obremenjevati desno odrivno nogo in s tem so se pojavile še poškodbe tetive in težave s tehniko.”
IGOR MUŠIČ
