Kraj, kjer se iz zemlje rojevajo sanje
V ozki ulici pod obnovljenim vaškim koritom z vodo stoji Juljova hiša. Zeleno prepleskano pročelje in odprta vrata vabijo naprej. Iz hiše se zaslišijo zvoki elektronske glasbe. Vstopim. Pogled mi uide na lesen, z ornamenti okrašen strop. Zadiši po starem. Topolovo, beneška hribovska vasica, kjer se preteklost prepleta s sedanjostjo.
Topolovo, Tapoluove ali Topolove. Kot topol. Hribovska vasica, obkrožena z gozdovi, stisnjena v beneško naročje Sv. Martina in Kolovrata, je največja vas v občini Grmek. Iz Čedada vodi do nje cesta skozi dolino Kozice, eno od štirih Nadiških dolin. Ko se obiskovalec pripelje po ovinkasti in ozki cesti do njenega “preddverja”, se mu odpre pogled na trikotnik hiš, postavljenih v strmi breg, ena nad drugo. Nad vsemi bdi topolovška cerkev. V ozadju pobočje Kolovrata, kjer teče meja s Slovenijo.
Po nekaterih navedbah naj bi vas Topolovo nastala med 8. in 11. stoletjem, v obdobju slovanske kolonizacije. Kot navajajo viri, je bila vas prvič omenjena leta 1275, prvi uradni zapis pa naj bi bil iz leta 1321. Topolovčani so se v preteklosti preživljali predvsem s kmetijstvom, precej razširjeno pa je bilo tudi krošnjarstvo. Zanimivo tradicijo, ki je skupna celotnemu alpskemu prostoru, so tukajšnji kulturni delavci in zgodovinarji iztrgali pozabi z izdajo knjige Guziranje, Z Beneškega na Ogrsko s tiskovinami Remondini, v kateri so predstavili beneške popotne trgovce - guziravce, ki so od leta 1750 potovali po srednji in vzhodni Evropi in od hiše do hiše prodajali različne izdelke.
Od zatona do novega rojstva
Še pred prvo svetovno vojno je bila slovenska narodna zavest v teh krajih zelo močna in spodbudila celo idejo za ustanovitev slovenske posojilnice. Ideja je v italijanskih krogih naletela na precejšnje nasprotovanje in propadla. Gospodarsko nazadovanje celotnega območja, ki je pripeljalo revščino in lakoto, je od druge polovice 19. stoletja številne domačine prisililo v odhod. V dolino, v večja italijanska mesta, tujino, tudi v Južno Ameriko. Težke gospodarske razmere so še poslabšali politični pritiski in načrtna asimilacija. Nekdaj cvetoča vas je postala vas na koncu poti, ob “hudi meji”, železni zavesi, kjer so vladali strahovi in pritiski. Za mnoge le še kraj spomina. Še po drugi svetovni vojni je v vasi živelo okrog 400 prebivalcev, danes jih tu vztraja manj kot 40. Z vročim julijskim soncem obsijane ozke gase, tlakovane s kamni, ki so ponekod že povsem gladki, vabijo obiskovalca, da se sprehodi med hišami, nanizanimi med vijugastimi gasami. Pročelja številnih domačij so obnovljena. Lesena polkna so na novo pobarvana, stopnišča krasijo kovane ograje z zanimivimi kovaškimi detajli. Okna so okrašena s cvetjem, številna pročelja krasi latnik s trto. Vasica, ki je bila že na robu propada, zadnjih 15 let doživlja preporod. Kljub temu, da je še vedno veliko hiš praznih in prepuščenih počasnemu propadanju, se v ozkih gasah začuti življenjska energija. Še posebej sredi julija, ko vasica zaživi z dogodki, ki jih zadnjih 17 let prinaša kulturni projekt, umetniški festival Postaja Topolove/Stazione Topolovo.
Postaja za življenje
Postaja je točka, kjer se ljudje srečujejo, si izmenjajo ideje, sodelujejo in skupaj ustvarjajo nove dimenzije. V kraju, ki ga še ne tako dolgo tega ni bilo na zemljevidih. Ideja za nastanek projekta se je, kot poudarjata Donatella Ruttar in Moreno Miorelli, umetniška direktorja festivala, rodila spontano in z veliko mero navdušenja vseh sodelujočih. V začetku devetdesetih sta v sodelovanju z domačini povabila prijatelje iz Društva beneških likovnih umetnikov, da pridejo v vas in tu ustvarjajo. Sodobno umetnost, toda izključno z navdihom, ki ga črpajo iz tukajšnjega okolja. “Projekt je nastal na močni povezanosti in je še vedno tesno povezan z vasjo, njeno zgodovino, z ljudmi, ki tu živijo. Z vsem, kar sestavlja mikrokozmos Benečije. Tudi z mejo, ki je bila do nedavnega huda meja. Projekt je nastal z idejo, da je umetnost pripomoček, s katerim lahko spremenimo situacijo, ki je na območju cele Benečije,” po slovensko, z beneškim naglasom, pripoveduje Donatella Ruttar, rojena v Sv. Lenartu (zdaj živi v Liesi), arhitektka in kulturna delavka, ki je spomladi prejela posebno priznanje Slovenske kulturno-gospodarske zveze za dosežke na kulturnem področju. Še posebej za Postajo Topolove in projekt Okno na slovanski svet.
Ruttarjeva se strinja, da se je s festivalom v vasi veliko spremenilo. “Ljudje obnavljajo hiše, te so odprte za turizem. Vidi se, da je Postaja nekaj prinesla. Ne samo kot praznik, teh 15 dni, ko tu vlada neka posebna harmonija. Tudi konkretne stvari, na primer infrastrukturo, ki jo je uredila občina. Kdor pride danes v vas, vidi, da je urejena. Čeprav je tudi tu mladih vedno manj, je še vedno nekaj družin, tudi mladih, ki vztrajajo. Seveda bi bilo dobro, da bi jih bilo še več, toda zdi se mi, da bodo tisti, ki so tu, tu tudi živeli. Na tem se gradi za naprej.” razmišlja Ruttarjeva.
Spontanost in sproščenost
V vasico prihajajo umetniki s celega sveta. Nihče ne vpraša za potne stroške ali plačilo. Proračun petnajstdnevnega dogajanja je po besedah Morena Miorellija enak znesku, ki ga nekateri odmevni kulturni dogodki v bližini porabijo samo za organizacijo tiskovne konference. Umetnike gostijo po domovih. Ob našem obisku se zdi, da vse poti vodijo do hiše Antonelle Bukovaz, domačinke iz Topolovega, ki živi v Čedadu. Vrata njene domačije so ves čas na stežaj odprta. Gostiteljica se tudi sama aktivno udeležuje Postaje. Ukvarja se s poezijo, zadnja leta pa se posveča predvsem interakciji med pesmijo, zvokom in sliko. Za letošnjo Postajo je pripravila video-avdio instalacijo Na meji.
Na Postaji so vsi dogodki brezplačni. Dogajajo se “pozno popoldne”, “enkrat na večer”, “z mrakom”, “ob sončnem zatonu”, “v noči”, “zatem”, “nepretrgoma”. Brez urnika, naglice, spontano, na različnih prizoriščih. Kot se rojevajo projekti, filmi, fotografije, poezija, glasba, ples, inštalacije.
Med umetniki in občinstvom pogosto ni jasne ločnice. “Sinoči sem bil na koncertu Amelie Cuni, ki v Italiji uči posebno meditacijsko tehniko indijskega petja. Nenadoma se je zgodila množična meditacija. Vsi smo peli OMMMMMMMMMM. In to je ful dobro. Čeprav tega nisem vajen,” je svojo izkušnjo s Postaje ob poslušanju raga meditacije “kraljice” indijske glasbe dhrupad opisal Marko Gabrijelčič.
“Ko si tu, te enostavno potegne zraven, da poješ, plešeš, se pogovarjaš z domačini in umetniki,” doda Mateja Zorn, ki se v Topolovo vrača že nekaj let.
Majhen kamen v mozaiku
V ozki ulici srečam družino z majhnimi otroki. Petletna Agata pove, da so v Topolovo prišli na počitnice iz Torina. Starša prenavljata domačijo. “Življenje v Benečiji je še vedno zelo težko. Dela ni, ljudje se vsak dan vozijo v dolino in prej ali pozneje odidejo. Vasi so zato zmeraj bolj prazne. Brez informacijske infrastrukture danes ni prihodnosti za prostore, ki niso v središču. Brez tega danes ni možnosti za gospodarski razvoj, razvoj turizma, kulture. Če pogledamo projekt Postaje skozi to prizmo, vidimo, da se v Benečiji ni prav veliko spremenilo. Kot umetniški projekt ima svojo težo, moč. Je tako globok, da gre naprej. Toda prave spodbude bi morale priti od drugod,” pravi Ruttarjeva in dodaja, da je treba gledati na stvari realno.
“Tudi Postaja ima močne korenine v realnosti. Vsak projekt, ki tu nastane, je premišljen in ustvarjen za ta prostor.“
Medtem ko se sosedje pred vročim julijskim soncem skrivajo v senci pod latnikom, iz majhne hiše stopi Rene Rusjan iz Ljubljane, ki ima korenine v Volčji Dragi. S krožnikom v roki, na katerem je nekaj podobnega lokalnim štrukeljcem. Z enakim nadevom, kot ga ima tu najbolj cenjena gubana. Tudi ona je med letošnjimi gosti Postaje. Znova. Z zanimivim projektom, v katerem se je kot umetnica problema učenja italijanskega jezika lotila s pomočjo kulinarike. “Zaradi impulza, ki sem ga imela, ko sem prvič prišla sem in sem na ulici slišala slovensko govorico. Ko pa sem pozdravila dober dan, so mi odgovorili buon giorno. To je v meni prebudilo spomine na otroštvo, na probleme med slovenščino in italijanščino, med Italijani in Slovenci,“ pojasnjuje Rusjanova, ki je kasneje zadrego z jezikom reševala s pogovori v angleščini. “Zdaj sem se vrnila, da končno naredim preobrat z italijanščino. Odločila sem se, da se bom učila prek jedi. Zjutraj imam lekcije, potem se pogovarjam s sosedami in zbiram recepte. Govorimo o receptih, ker so to skupne stvari, ki nas povezujejo. Pomembno je tudi to, da gre za podobne jedi, kot jih je nekoč kuhala moja stara mama,” je dodala Rusjanova.
Medtem ko se je vas počasi prebujala iz popoldanskega dremeža, se je v gozdičku za topolovsko cerkvijo razlegalo glasno donenje. Mladi iz Topolovega in sosednjih krajev so pod vodstvom Koroškega Slovenca Emila Kristofa, ravnatelja Kulturnega centra Celovške univerze, vadili v tolkalski delavnici, ki so jo poimenovali Rajši en tambour danes. Tako nadaljujejo tradicijo skupine Tambours de Topolo, ki je prav na letošnji Postaji s koncertom zaokrožila deseto obletnico delovanja. Po večerji, ob sončnem zatonu, je tako kot še nekaj večerov zaživel literarni kotiček Voci-Glasovi, tokrat z gostoma Božidarjem Stanišićem in Pierluigijem Di Piazzo. Ko se je Topolovo pogreznilo v noč, pa je na različnih prizoriščih stekel še zvočni projekt Davida Klodiča in zasedbe BK Evolution Ena sama sekunda.
Pred Topolovim pa je bil že nov dan in z njim nov trenutek Postaje. Beseda in slika:
ALENKA TRATNIK
