Kraji, razprti v nov spomin
Atlas si običajno predstavljamo kot zajetno knjigo, v kateri drug ob drugem ždijo zemljevidi. Trijezični Atlas posebnih krajev, ki so ga izdali pri Kulturnem centru Univerze v Celovcu (UNIKUM), pa še zdaleč ni geografsko čtivo.
Z njim bralec skupaj z osemnajstimi pisatelji in pesniki ter šestimi fotografi iz Italije, Avstrije in Slovenije stopa v vasi, na pašnike, gozdne jase, železniške postaje, k vodnjakom, pod drevesa, mejne prehode, v cerkvice, na mostove ... V posebne in pozabljene kraje. A pot je dolga, kraji raztreseni po Koroškem, v Furlaniji in Sloveniji, zato pojdimo počasi.
No, najprej je potrkalo. ”Potrkavanje/Klopfzeichen/Colpi je trilateralni projekt, ki je v okviru UNIKUM-a potekal v letih 2009 in 2010 in iz katerega je zrasel Atlas posebnih krajev. Srednjeevropska regija na tromeji med Avstrijo, Slovenijo in Italijo, ki je bila desetletja močno politično, gospodarsko in kulturno razdrobljena, se postopoma zrašča. Kakor vemo, pa se vzdolž avstrijsko-slovenske oziroma italijansko-slovenske meje veliko krajev spopada z gospodarsko stagnacijo in odseljevanjem prebivalstva. Zato smo omenjeni trijezični projekt posvetili pozabljenim krajem,” odstira pogled na predzgodbo Atlasa posebnih krajev vodja projektov naUNIKUM-uEmil Krištof.S projektom so želeli spomniti na pozabljene kraje, jih ovrednotiti. To so storili z vrsto umetniških akcij, v katerih so sodelovali ustvarjalci iz različnih držav.
V UNIKUM-u se letos posvečajo Krasu in kraškim pojavom. Iz tega raziskovanja je zarasel glasbeno pohodniški projekt Bora nostra, ki ga bodo izvedli 21. maja v dolini Glinščice. “Glasbeno in umetniško se bomo tokrat posvetili uporu. Pohod bo potekal po dolini Glinščice. Na določenih točkah bodo nastopili pevski zbori in sodobne glasbene zasedbe, ki se posvečajo pesmi upora. Cilj letošnjega projekta je našemu občinstvu, torej Korošcem oziroma Avstrijcem približati tržaški Kras. Pa ne samo v turističnem smislu: radi bi jim predstavili tudi zgodovino teh krajev, ki je ne poznajo. Na Koroškem namreč problematiko, s katero se soočajo Slovenci v Italiji, še posebej na Tržaškem, izjemno slabo poznajo,” pojasnjuje Krištof.
Center brez hiše
Atlas, ki ga je UNIKUM (Universitätskulturzentrum) izdal skupaj z dolgoletnima partnerjema, beneško Postajo Topolove in briškim KUD-om Opoka, natisnili pa so ga v celovški založbi Drava, je torej pika na i. Četudi je pognal iz Potrkavanja/Klopfzeichen/Colpi, se v njem pravzaprav kaže vse, kar v Kulturnem centru celovške Univerze počnejo zadnje četrt stoletja. “Konec 80. let je v Avstriji nastalo veliko avtonomnih kulturnih pobud. Mnogo jih je izšlo zlasti iz univerzitetnega okolja, tudi naša. Kulturni center Univerze v Celovcu smo ustanovili leta 1986, v želji, da bi postavili na noge kulturni center v pravem pomenu besede - torej središče, ki bi bilo namenjeno tako študentom kot tudi lokalnemu prebivalstvu oziroma vsej zainteresirani javnosti,” pojasnjuje Krištof in med smehom opozori, da bomo stavbo UNIKUM-a po Celovcu zaman iskali. “Ime sicer zveni izjemno mogočno, a v petindvajsetih letih, kolikor pač delujemo, se s prostorom ni zgodilo nič.” Njihov center ima v prostorih univerze pisarno, to pa je tudi vsa prostorska infrastruktura, ki jo premore. “Tudi zaradi teh okoliščin vse kulturno-umetniške projekte realiziramo zunaj, na terenu. Lahko rečemo, da smo en velik kulturno-umetniški potujoči cirkus. Naj vam opišem, kako je to videti: v soboto, 26. marca, se odpravljamo na voden pohod An der Kante/Ob robu/Sul coglione. Približno sto se nas bo ob 7. zjutraj odpravilo iz Celovca, pridružijo pa se nam še prijatelji z Dunaja ter s Štajerske. Naša postaja je Črni Kal, kjer nas počakajo prijatelji iz Kopra, Furlanije in Benečije. S Črnega Kala se bomo peš podali do Hrastovelj. Vmes se bomo ustavili pri dveh postajah iz Atlasa: pri apneni skali v Podpeči ter v romanski cerkvici sv. Štefana v Zanigradu. Tu bodo nekateri avtorji in avtorice literarnih prispevkov, objavljenih v Atlasu, prebirali svoja dela, imeli pa bomo tudi glasbene goste.”
A ker je v slovenski zavesti sodobna Koroška predvsem dežela, kjer buhti od nacionalizma in koder bitka za uveljavljanje vidne dvojezičnosti traja že desetletja, si je delovanje večkulturnih pobud v takšni klimi nekoliko težko predstavljati. Krištof odgovarja, da ima, tako kot vse stvari na tem svetu, tudi Koroška dve plati: “Koroška politika, ki je zadnjih enajst let ekstremno nemško nacionalno desničarska, nas seveda ne podpira. Ta politika, ki poganja na politični zapuščini Jörga Heiderja, ni naklonjena sodobni kulturi in umetniškemu ustvarjanju. Na drugi strani pa imamo Koroško, ki spodbuja iniciative, ki soočajo ljudi z drugačnim pogledom, kot ga ponuja uradna politika. Med temi ustanovami je tudi Univerza Alpe-Adria iz Celovca. Veliko naklonjenosti smo deležni v koroških umetniških krogih, navsezadnje že od začetka sodelujemo. Naš center v največji meri finančno podpira avstrijsko ministrstvo za kulturo, pa tudi mesto Celovec. Skratka, razmere glede večkulturnosti pri nas niso enoznačne.” UNIKUM pa bi v svojem delovanju seveda ne mogel brez občinstva. Kot pravi Krištof, so doraščali skupaj s svojim občinstvom. “Zdaj v našem občinstvu najdete tako študente kot upokojence. Posebej pa smo veseli, ker se je v tem času glas o nas razširil in se naših projektov udeležujejo tudi ljudje z drugih koncev Avstrije.”
Na vprašanje, kaj meni o izjavah evropskih voditeljev, da je večkulturnost propadel projekt, se Krištof le zahahlja. In pripomni, da je iz daljnega Bruslja takšna perspektiva čisto mogoča. “Kar pa zadeva nas, torej mene in moje znance in prijatelje, to živimo. Sam v tem uživam, saj je prav večkulturnost tista roka, ki nam odpira okna in vrata, ki jih sicer sami ne bi dosegli. Z njo ostrimo čute za drugega, za druge, za soseda. Tega pa ni moč narediti, če ne govoriš sosedovega jezika in se ne trudiš spoznati njegove kulture. Zdi se mi prav, da se vsak zaveda, kdo je, vsi pa smo bogatejši, če se odpremo v drug jezik, v drugo kulturo. V tem vidim prihodnost Evrope.”
Čez meje
V delovanju UNIKUM že od začetka igra ključno vlogo preseganje meja. “Koroškim Slovencem pa tudi nemško govorečim Korošcem smo želeli približati kraje v Furlaniji in Benečiji ter tudi v Sloveniji. Zato tudi sodelujemo z vsemi sorodnimi pobudami v teh krajih.” In seveda, večkulturnost in večjezičnost sta osnovi za vse, kar počnejo. “To je nam, Koroškim Slovencem, prirojeno, saj živimo v okolju dveh jezikov in kultur. Če govoriš več jezikov, v našem primeru tako slovensko kot nemško in se ob tem naučiš še italijanščine, to pomeni, da imaš drugačen dostop do ljudi, ki živijo na tem območju,” razlaga Krištof. Atlas posebnih krajev je tako kot vsi njihovi dosedanji projekti dosledno trijezičen.
“K sodelovanju pri Atlasu posebnih krajev smo poleg šestih fotografov povabili po šest pesnikov in pisateljev s Koroške, Slovenije in Furlanije. Vsakdo od njih je obiskal po štiri kraje - po dva v vsaki sosednji deželi. Poslali smo jih v kraje, kjer še niso bili. In jim za na pot dali le natančen opis, kako naj pridejo do svojega cilja,” pravi Krištof. In kot je na nedavni koprski predstavitvi knjige obiskovalcem zaupala pesnica Taja Kramberger,najti kozji pašnik v Selah na Zvrhnjem kotu (Zell-Oberwinkel), ni bil mačji kašelj. “Navodila so bila res natančna, brez težav sem našla pašnik, a ugotovila, da to ni tisti, na katerega so me poslali. Pustolovščina pa se je takrat šele dobro začela. Pašnik se je vztrajno izmikal, po dobrih treh urah pa sem ga potem le našla.” Svojo izkušnjo s potjo, kozami, iskanjem in pašnikom je zapisala v pesmi, ki jo najdete na 122. strani Atlasa posebnih krajev. Pesnica vidi lepoto tega projekta v tem, “da stopaš in odkrivaš kraje, kjer pred tabo že dolgo ni nihče bil. Gre za reinvencijo poti, ki jim ti kot ustvarjalec ali z zapisom ali s fotografijo vtisneš neko novo memorijo.”
Kaj so posebni kraji, oziroma, kam bodo poslali povabljene in odkrivanja neznanega željne umetnike, pa so se odločili na UNIKUM-u. Kraje (od mostov, pokopališč, vasi, skal, tolmunov, nogometnih igrišč ...) so razvrstili v 24 kategorij. Kriterij je bil, po Krištofovih besedah, preprost: “Tudi v tem primeru smo sledili svoji dosedanji praksi. Gre za kraje, ki so ob državni meji, praviloma daleč od glavnih prometnic. V običajnih vodnikih jih skoraj gotovo ne bomo našli. Gre za odročne in neznane oziroma pozabljene predele pred našimi vrati, za kraje, ki so zaradi odseljevanje in gospodarskega prestrukturiranja popolnoma omahnili v pozabo ter postali vzporedni svet gospodarskim in nakupovalnim središčem.”
Kot pravi Krištof, se obljuba pobudnikov Atlasa glasi: “Kdor se poda v te kraje in se vanje poglobi - z vsemi čuti, kar jih premore -, se iz njih vrača spremenjen in obogaten. V vsakem primeru pa bo človek marsikaj odkril in na posamezno pokrajino gledal z drugačnimi, bolj odprtimi očmi.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
