Kratko 20. stoletje se je končalo tudi v Trstu
Po zmagi Roberta Cosolinija in leve sredine na županskih volitvah v Trstu so mnogi politiki in komentatorji ocenili, da gre pravzaprav predvsem za zgodovinski poraz desne sredine. Ta je namreč nastopila neenotno, kar naj bi bil glavni vzrok, da je konservativni Trst tokrat izbral levosredinsko opcijo.
A ta ocena, ki jo v Trstu neprestano ponavljajo od ponedeljkovega preštetja glasov, ni povsem točna. Vsebuje vsaj tri napake.
Najprej je treba problematizirati pregovor, da je v slogi moč. V politiki ni vedno tako. To dobro vedo v Neaplju, kjer je v ponedeljek prav tako prepričljivo slavil županski kandidat levosredinskega zavezništva Luigi De Magistris. Toda njegova pot do uspeha je bila posuta s številnimi razprtijami in prepiri znotraj levosredinskega tabora. Leva sredina je v prvem krogu, po mnogih zapletih pri izbiri županskega kandidata, nastopila ločeno, medtem ko je desna sredina nastopila s skupnim kandidatom Giannijem Lettierijem. Ta je v drugi krog prišel s solidnim izkupičkom skoraj 40 odstotkov glasov, medtem ko sta sprta levosredinska kandidata dobila 27-odstotni in 19-odstotni volilni delež. A v drugem krogu je kljub temu prevladala sprta stran, saj je De Magistris zbral kar dve tretjini glasov.
“Trst se je namreč spremenil. In že dosti pred Cosolinijevo zmago. Ta zato ni prelomna.”
Druga napaka pri splošni oceni tržaških volitev se skriva v pridevniku “konservativen”. Čeprav vsi govorijo, da je Trst tak, to ne drži povsem. Res gre za leno mesto, kjer se vse dogaja počasi in kjer je novosti malo, toda to še ne pomeni, da so Tržačani konservativni. V Trstu si težko izmislijo kaj novega, če pa novo pade z neba, se tega veselijo.
Dokaz za to je bil prvi krog pred dobrima dvema tednoma. Na volilnih listih so se prvič pojavili simboli nekaterih novih strank, ki so v zadnjem času nastale v Italiji. Tržačani so tem novim listam, ki so se v Trstu pojavile bolj kot odmev državnega dogajanja kot pa iz lokalne potrebe, namenili lepo število glasov. Zato se je na primer zgodilo, da so levičarski volilci namenili več glasov novi stranki Levica, ekologija, svoboda kot pa Zvezi levice, ki je nastopila s preverjenim simbolom srpa in kladiva. O tem, da je Trst vendarle dovzeten za novosti, pa zgovorno kaže 6-odstotni izkupiček liste Petih zvezdic, ki je dejansko nastala na spletu na pobudo genovežanskega komika Beppeja Grilla in ki nima ideološkega predznaka.
Za tretjo napako pri splošni oceni tržaških volitev je znova kriv pridevnik. Tokrat gre za izraz “zgodovinski”. Uspeh Roberta Cosolinija ni bil tak. V Trstu se namreč ni zgodilo prvič, da je zmagal levosredinski kandidat. Sredi devetdesetih je kar dvakrat uspelo Riccardu Illyju, zato je tokratna uveljavitev Roberta Cosolinija prej normalna posledica izmenjavanja v demokraciji kot pa epohalno poglavje zgodovine tržaškega mesta.
Zakaj je torej zmagal Roberto Cosolini, ne pa njegov tekmec iz Berlusconijevih vrst Roberto Antonione? Vzrokov je več. Najprej je treba upoštevati, da je Cosolini volilno kampanjo začel že jeseni, za Antonioneja pa se do zadnjega ni vedelo, ali bo sploh kandidiral. Tudi tega ne gre zanemariti, da so Cosolinija izbrali Tržačani na internih volitvah levosredinskega zavezništva, medtem ko je Antonioneja dejansko vsilil Rim. Nazadnje pa je tržaška desna sredina naredila strateško napako, ko je med prvim in drugim krogom nenadoma zaostrila boj in zaigrala na ideološke strune, češ da se Trstu z zmago leve sredine odpira “slovansko-komunistična bodočnost”.
Na to finto Tržačani ne padejo več. Trst se je namreč spremenil. In že dosti pred Cosolinijevo zmago. Ta zato ni prelomna. Je le eden od mnogih dokazov, da se je kratko 20. stoletje končalo tudi v Trstu. PETER VERČ