“Kriminalci smo mi, Italijani”

TRST > Medtem ko je tržaški dnevnik Il Piccolo o Pahorjevi avtobiografiji še pred njenim izidom pisal zelo naklonjeno, pa jo je Riccardo Pelliccetti v Il Giornale povsem raztrgal. Že naslov članka nakazuje smer avtorjevega razmišljanja: “Pahor negazionista sulle foibe e l'esodo. La storia gli dà torto” (“Pahor, zanikovalec fojb in eksodusa. Zgodovina ga postavlja na laž”). Pelliccetti piše o Pahorju kot o “slovenskem ultranacionalistu, ki zgodovinska dejstva, osebne doživljaje in pristranske vire spretno vmeša v mineštro protiitalijanskega čustvovanja.”

Za avtorja kritike je še zlasti zanimiv Pahorjev opis Trsta, ki ga je, kot citira, “1. maja 1945 osvobodila jugoslovanska vojska”. Slovenski pisatelj piše, da je mesto ta dogodek doživelo z nasprotujočimi občutki. “Mi Slovenci smo bili veseli, Italijani razdeljeni,” piše v knjigi Pahor. “Škoda, da avtor v tistih dneh ni bil v mestu, temveč daleč stran: v sanatoriju le nekaj kilometrov stran od Pariza,” piše posmehljivo Pelliccetti.

Čeprav je Pahor velik del svoje avtobiografije namenil opisu fašističnega raznarodovanja Slovencev na Primorskem (“italijanska država nas je po letu 1918 reducirala v navadne ščurke, nam prepovedala govoriti v maternem jeziku, zaprla naše šole, razselila inteligenco”), pa je kritik Pelliccetti ta poglavja gladko preskočil, in se zato s toliko večjo slastjo vrgel na pisateljeva stališča o povojnih dogodkih v Istri in Julijski krajini.

Najprej seveda povsem zgrešeno ožigosa Pahorja za “neuvrščenega komunista, ki je s strastjo objel Titove nakane, da Trst spremeni v sedmo jugoslovansko republiko”, pa čeprav je tržaški pisatelj večkrat jasno poudaril, da ni bil nikoli komunist, temveč kvečjemu socialist ali krščanski socialist, zelo blizu idejam Edvarda Kocbeka.

V zadnjem poglavju knjige naj bi Pahor razkril svojo “skrajno nacionalistično” nrav, ker je kritiziral izjave očitno nespornih avtoritet, kot sta sedanji italijanski predsednik Giorgio Napolitano (ta je govoril o za Italijo krivični pariški mirovni konferenci) in prejšnji Carlo Azeglio Ciampi (ta je eksodus in fojbe primerjal s holokavstom). Spet gre za pogrevanje starih vprašanj o tem, ali so območja, ki so jih leta 1947 priključili Jugoslaviji (zdaj Hrvaški in Sloveniji) bolj slovenska ali bolj italijanska, in koliko Italijanov so Titovi partizani vrgli v kraška brezna ali fojbe. Pelliccetti se zgraža nad dejstvom, da Pahor piše samo o nekaj sto žrtvah, medtem ko naj bi se “resnične” številke (prekopirane iz spornih seznamov razvpitega italijanskega zgodovinarja Marca Pirine) povzpele do več tisoč. “Pahor laže in ve, da laže,” zabrusi Pelliccetti.

Boris Pahor je kriv, ker izraža “določen odpor do dneva spomina na eksodus in fojbe”. Prav tako naj bi bil sumljiv, ker bralce vabi, naj obnovijo znanje zgodovine. “Njegove, seveda,” ironično doda Pelliccetti. “Od 1918 do 1945.” Torej prav tisto poglavje, ki ga v Italiji obravnavajo z veliko zadrego in nelagodjem, saj je to tudi zgodovina italijanskega fašizma. Ali, kot Pelliccetti zapiše prav na koncu: “Kriminalci smo mi, Italijani.”

ROBERT ŠKRLJ