Krvodajalci, plemeniti vitezi človečnosti
Valentin Bratina iz Podrage je velik človek. Ne po svoji višini - veličina človeka se ne meri v centimetrih -, ampak po srcu. Rešil je že mnogo življenj, številnim bolnikom je pomagal ozdraveti. Dal jim je tisto, kar najbolj potrebujejo, in brez česar tudi sam ne bi mogel živeti - svojo kri. Valentin Bratina je, tako kot mnogo Slovencev, krvodajalec. In krvodajalci so veliki ljudje, saj se v njihovem plemenitem dejanju zrcali odsev človečnosti.
Na transfuzijskem oddelku šempetrske bolnišnice 64-letnega Valentina Bratino že dobro poznajo. Zadnja leta vsake tri mesce tam pusti 4,5 decilitra krvi.
“Ko dam kri, se počutim tako lahkotnega. Res, neverjeten občutek je to. Nekateri me hecajo, da mi sestre vzamejo 'ta žleht' kri in da sem zato tako 'fajn',” se zasmeje Bratina, ki velja za pravega dobrovoljneža. To ve povedati tudi osebje s transfuzijskega oddelka, saj jih Bratina rad nasmeji s pripovedovanjem vicev. Zato se že šalijo, da kdor dobi njegovo kri, takoj, ko se zbudi po operaciji, reče: “A vam povem en vic?”
Prihaja iz humane vasi
Bratina je kri prvič daroval že kot dijak leta 1964 v Kranju. Nato je, tako kot večina mladih fantov, ki so si želeli prislužiti kakšen dan dopusta med služenjem vojaškega roka, kri daroval v vojski, zatem pa je skupaj z vaščani iz Stomaža redno daroval kri v izolski bolnišnici. “Veste, po rodu sem 'fovčkar', kot pravijo prebivalcem Stomaža, in moram reči, da je Stomaž zelo humana vas, saj je veliko fovčkarjev tudi krvodajalcev. Nekateri so tudi po 50- ali 60-krat darovali kri,” ponosno pove Bratina. Ko so odprli transfuzijski oddelek v Šempetru, je začel redno hoditi tja, sicer pa se je udeleževal tudi krvodajalskih akcij v Ajdovščini in se odzival tudi na pozive Zavoda RS za transfuzijsko medicino za darovanje v Ljubljani.PETRA VIDRIH
Več o tem pišemo v prilogi Sobota tiskane izdaje Primorskih novic.