Laibach Revisited je v SSG pozdravilo navdušeno in zaprepadeno občinstvo

TRST > Poleg treh policijskih vozil je na neobičajno dogajanje v SSG opominjala tudi množica v črno oblečenih mladih pred gledališčem, ki so se v Trst pripeljali z različnih koncev Italije in Slovenije.

“Laibach so mi pri šestnajstih spremenili življenje. Seznanili so me z določeno glasbo, ironijo, sarkazmom, načinom poigravanja z estetiko, s ciljem provocirati in sprovocirati razmišljanje. Briljantno!” razmišlja 31-letni Simone, ki se je s prijatelji v Trst pripeljal z vlakom iz Torina. “Zanimivi so, ker so del popularne glasbe, a znotraj nje povsem samosvoji. Medtem ko večina poje o srčnih težavah, nas oni soočajo s totalitarizmom, fašizmom, prihodnostjo nacij ... Spodbujajo razmišljanje o pomembnih kulturnih in političnih temah. Škoda, da je tudi med njihovimi oboževalci veliko takih, ki ne razumejo njihovih sporočil. Eni pravijo, da so Laibach ekstremni desničarji, drugi nasprotno. Mislim, da so nekje na pol poti, na robu med provokacijo in ironično zafrkljivostjo ter resnostjo.”

Pogojno razprodani

Koncert je bil po pričakovanjih razprodan, a med obiskovalci je bilo tudi veliko imetnikov izbirnega abonmaja, ki je vključeval tudi tokratni koncert. Zato se je zgodil svojevrsten paradoks: medtem ko so mnogi brez vstopnic čakali pred blagajno, so v dvorani nekatera sedišča samevala. Navkljub pozivu abonentom, da morebitno odsotnost zaradi izjemnega zanimanja za dogodek sporočijo prirediteljem, se le redki sporočili odsotnost. Prireditelji so nekatere abonente celo klicali na dom. Tudi zato se je koncert začel z zamudo.

Glasbeni sprehod

Po dvorani so se razlegali nežni latinskoameriški ritmi, kakršnih poznavalci skupine pred njihovimi koncerti ne pomnijo, a kdor je to razumel kot napoved zvočno prilagojenega in manj udarnega programa, se je pošteno motil.

V Trst je zasedba prišla po sedemnajstih letih od gostovanja v gledališču Miela, ki je bilo tokrat soorganizator. Po tridesetih letih ustvarjanja so se s tržaškim koncertom s turneje Laibach Revisited ponovno sprehodili pravzaprav predvsem skozi dve obdobji - začetnem in novejšem.

A njihovo ni bilo zgolj ponavljanje že slišanega. Že uvodna skladba Sredi bojev s prve plošče iz leta 1984 je odjeknila v novi preobleki. Udarneje, čeprav manj grozeče in povsem uglašeno z novodobnimi zvočnimi pričakovanji techno generacije, je neizprosno nakazala, da bo predstava glasna, energična in za marsikoga, ki si je že po nekaj minutah nadel sončna očala, tudi zaslepljujoča. Besedilo: “Kakšni boji, sami tuji boji, mi pa bi radi bili svoji,” pa je še danes, tudi ob dejstvu, da je koncert potekal med dnevom spomina na holokavst in tistim na žrtve fojb, še kako aktualno. Janez Gabrič na bobnih, Sašo Vollmaierna klaviaturah, Luka Jamnik na sintetizatorju in vokalistka Mina Špiler so se s še vedno markantnim Milanom Frasom predstavili najnovejšo različico zvoka kolektiva, ki redno menjuje glasbene sodelavce in v svoj krog vedno znova pritegne izvirne ustvarjalce, med katerimi so se v zadnjih letih znašli tudi DJ Umek ter duo Silence.

Prvi del koncerta, kjer so nanizali še skladbe Mi kujemo bodočnost, Smrt za smrt, Brat moj, Krvava gruda (Plodna zemlja), Ti, ki izzivaš,Država in Nova Akropola je na novo odkril skladbe s prvih treh plošč. Umirjenim delom, kjer se globokemu, svarilnemu pevčevemu deklamiranju v kontrapunktu pridružuje angelski, svetli vokal Mine Špiler, ki včasih, kot protiutež prevzame tudi odrsko oblast z megafonom, se večkrat iztržejo trenutki elektronske kakofonije in zvočnega kaosa, ki ga zakrivljata predvsem Jamnik in Vollmaier. Čutne zaznave pa neprestano dražijo še video projekcije, ki ob zaslepljujoči svetlobi pogosto ostanejo manj opažene, čeprav na oder prinašajo mnoge vznemirljive in provokativne prizore, kakršen je bil denimo med skladbo Brat moj preverjeno po večini neopažen ekspliciten prizor oralnega seksa.

Nekateri starejši obiskovalci so koncert preživeli s prsti v ušesih, zanemarljiva peščica je dvorano zapustila že med prvo skladbo, nekaj srebrnolasih gospodov se je pustilo glasnim, a enakomernim ritmom zazibati v spanec, prepričani pa niso potrebovali prepričevanja.

Občinstvo se je navkljub sediščem dodobra razživelo med Tanz Mit Laibach s plošče Wat (2003) in klubske ritme pozdravljalo tudi skozi naslednje štiri skladbe z istega albuma. V dodatku so sledile še tri himne: America ter pričakovani Italia in Slovania, kot nekakšen poklon Trstu, kjer svojevrstno sobivata. Navkljub ovacijam pravega dodatka ni bilo. Za piko na i je poskrbel prihod skupine na oder ob remiksani enačici znane Opus Dei (Life is Life), ki ji je nekajkrat pritegnil tudi pevec, še bolj pa občinstvo.

Videli in preživeli

“Bilo mi je zelo všeč, a obenem čudno, ker se kaj takega v gledališču še ni zgodilo. Opazila pa sem, da je tudi veliko starejših gledalcev uživalo. Ni bilo tako hudo, kot smo pričakovali,” je bila navdušena 26-letna Ingrid, vzgojiteljica iz Bazovice. Drugačen vtis nam je po koncertu zaupala tudi Rossana Paliaga iz SSG: “Med himno Italie sta se v ozadju neprestano vrteli odjavni špici filmov Bella Vita in Pasolinijevega Salo. Kako simbolično! V tem obdobju imamo vsi mi v Italiji večkrat občutek, da se naš film izteka.”

Navkljub zvočni udarnosti je koncert pravzaprav minil mirno. Himna Slovania je na koncu na platnu med naštetimi “slovanskimi” mesti ohranila izvirno Trbovlje, od koder Laibach prihajajo. Torej brez Trsta, ki naj bi se po špekulacijah tudi pojavil.

A pozornim v petek ni ušla podrobnost. Na priložnostni stojnici s številnimi promocijskimi artikli, ki je pravo obleganje doživela po koncertu, je bil tudi manj opazen kupček letakov. Obiskovalci tržaškega koncerta imajo namreč v omejenem obdobju v laibachovi spletni trgovini možnost nakupovanja s posebnim popustom. Vtipkati morajo le kodo: TRST JE NAS!!!

MAJA PERTIČ GOMBAČ