Lampedusa ni le na jugu, je tudi tu, tik za mejo
Slovenci v Italiji so se dolgo pritoževali, da so diskriminirani in prezirani. Zdaj so sami na preizkušnji strpnosti. Begunci iz Afrike in Azije namreč trkajo na njihova vrata.
TRST > Prej ali slej se je moralo zgoditi. Ker je Apeninski polotok zelo izpostavljen migracijskim tokovom, je Italija v težkem položaju. Sprejemni centri na jugu pokajo po šivih. Zato se je italijanska vlada odločila, da bo begunce porazdelila po vseh italijanskih deželah. Svoj delež je dobila tudi Furlanija Julijska krajina, kamor že prihajajo pribežniki iz azijskih držav.
“Pribežnike naselijo na našem ozemlju, mi pa o tem nismo obveščeni,” pravi župan Občine Repentabor Marko Pisani. Njegova občina, ki je v glavnem slovenska, šteje dobrih 800 prebivalcev in obsega območje Tržaškega krasa med Briščiki in državno mejo pri Fernetičih. Prav tam, v vasi, ki je znana po mejnem prehodu, trenutno živi več kot 60 prosilcev za azil. “Ne bremenijo občine, ker zanje skrbijo druge institucije. Mi smo pač samo seznanjeni s tem, da jih gostijo zasebni objekti na našem ozemlju. Nič proti temu. Bi pa bilo prav, da je vsaj župan predčasno obveščen o njihovem prihodu. Šestdeset ljudi za nas ni majhna stvar.”
Gremo do Fernetičev, da bi spoznali te prosilce za azil. Ko vprašamo slovensko domačinko, kje so nastanjeni, pokaže na drugo stran ceste. “Vidiš jih v glavnem zvečer, kako skačejo tukaj naokrog. Stikov z nami ni in tudi ne vem, kakšni bi sploh lahko bili,” se namrdne.
Na drugi strani ceste v beli stavbi z napisom Transilvania je čas kosila. Novinarjev so vajeni. Zdi se, da jih večina kar dobro govori angleško. “Tu smo Pakistanci in Afganistanci. Od kod pa ste vi?”
Klepet je sproščen. Vsi so za pot do Italije potrebovali po več mesecev. Nekdo kar celo leto. Pravijo, da stikov z domačini še niso imeli, bi se pa jim zelo radi predstavili. “Zakaj ne bi bili prijazni? Oni z nami, mi z njimi.” Pogovor o športu že izvabi prve nasmehe. “Mi imamo najraje kriket,” reče eden od njih.
Iz stavbe pridrvi mlad gospod. Ime mu je Federico Magro. Pravi, da dela za Consorzio italiano di solidarietà (ICS), ki na Tržaškem skrbi za begunce. Omikano pove, kaj ga bega. “Imeli smo slabe izkušnje z mediji. Na spletu so objavili videoposnetek, na katerem se je videlo begunca. Nekdo ga je spoznal in bile so posledice. Novinarji žal včasih ne pomislijo, da so to ljudje, ki prihajajo z območij, kjer so zelo občutljiva razmerja. Ste jih vprašali, ali bi se fotografirali?”
Že takoj. Nihče se tega ni otepal. Magro vseeno prosi, naj pokličemo na sedež ICS v Trst in povemo, da pišemo reportažo. Pokličemo, povemo. Nekaj čakanja, potem jedrnato dovoljenje: “Kar dajte.”
Iz stavbe se nato pojavi Stefano Škabar. Govori slovensko. Pravi, da je pomočnik v kuhinji. Ponudi kavo in razloži, da se tako kot Transilvania tudi drugi gostinski obrati, majhni hoteli ali kampi odločijo, da bodo svoje prostore dali na razpolago beguncem. Od tega imajo nekaj dobička in seveda nekaj obveznosti.
Pokaže pritličje, spodnjo klet s pralnim strojem in zgornje nadstropje. Tu, v Transilvaniji, so preproste in snažne sobe. Gostje dremajo ali poslušajo glasbo. Eden se nasmehne in reče: “Veste, da sem že bil v časopisu?”
Za stavbo je tudi vrt, ki ga begunci uporabljajo za molitev. Vsi so muslimani. Škabar razlaga hitro in jedrnato. Pospremi nas v kuhinjo. “Počasi jih privajamo na pašto. Oni bi jedli samo riž. In to poseben riž.” Pokaže veliko vrečo, v katerem so rumenkasta zrnca. “Drugače jim kuhamo meso, posebne hamburgerje in klobase. Vse samo iz piščanca, seveda.”
Na preizkušnji je zdaj še Občina Zgonik. V opuščeno stavbo, ki je v državni lasti, bi po neuradnih informacijah radi naselili okoli 30 beguncev. Gre za območje z imenom Proseška postaja. Županja Monika Hrovatin nam je povedala, da še ni prejela nobenega uradnega sporočila. Dokler ga ne bo, se ji zdi vsaka razprava nepotrebna.
Za točilnim pultom dela Mattia Mancuso. Vprašamo ga, kaj bo s temi 32 Azijci, ki so trenutno nameščeni v Transilvaniji. “Vsi so prosilci za azil. Njihovo prošnjo obravnava poseben urad v Gorici. Na odgovor se ponavadi čaka po šest mesecev.”
Pred odhodom vprašamo Škabarja, kako v njegovi domači vasi Repen sprejemajo dejstvo, da so na bližnjih Fernetičih beguncih. “Zaenkrat brez problemov,” odgovori.
Tudi na Proseku, v slovenski vasi na kraškem robu Občine Trst, že imajo izkušnje z begunci. V gostišču tik zraven slovenskega kulturnega doma so nameščeni Afričani. “Prvič smo jih srečali na igrišču. Enega, ki mu je všeč nogomet, smo povabili v našo ekipo,” razlaga domačim Matija Timeus.
Domačinko vprašamo, ali povzročajo težave. “Kdu? Prusekani?” šaljivo odgovori v narečju, češ, kvečjemu smo mi problem, ne oni.
PETER VERČ
