“Le kakšna štajerska kmetica bi bila v slovenskem filmu Julia Roberts?”

> V SNG Nova Gorica igrate prvič. Kakšna je vaša izkušnja?

“Zelo sem vesela, da sem dobila to priložnost. Z večino teh igralcev ne bi sicer na odru nikoli skupaj stali. Nikoli bi ne doživela odrske izkušnje ne z Binetom Matohom ne z Ivom Barišičem, Teo Glažarjevo ... In moja, govorim zelo iskreno, moja izkušnja je res odlična. Ansambel je bil brezhiben, dobro smo se družili, dobro smo delali.”

> To je lepo slišati, saj vemo, da matične hiše težko sprejmejo gosta.

“Katerakoli! To velja za vse gledališke hiše, in to je naravno. Zato sem v Novo Gorico tudi prihajala z malce strahu. Verjemite, da mi ni bilo prijetno, ko sem prvič odšla na vajo. Pa se je izkazalo povsem nasprotno. Sama sem dobila z novogoriškim ansamblom najboljše izkušnje in sem zelo vesela, da sem lahko delala z njimi.”

>Kako ste doživeli odrsko partnerstvo z Binetom Matohom, ki je velik igralec?

“Nedvomno je velik igralec, a je tudi zelo v redu človek. On ni egoističen igralec. Vedno trdim, da igralec sam vloge ne more nikoli narediti. Če nimaš okrog sebe soigralcev, dobrih soigralcev, to ne gre. Sama mislim, da sva vzpostavila zelo dober igralski odnos, da sva se energijsko dobro ujela.”

> Predstava je lepa, režijsko elegantna in ansambel zelo uglašen. Ste zadovoljni?

“Zelo. Mislim, da je malo takih predstav, ne le v Novi Gorici, temveč v Sloveniji.”

> Je na ravni SNG Drama?

“Saj pravzaprav ni treba precizirati, na ravni katerega teatra je. Je na najvišji ravni, in mislim, da bi bila neizmerna škoda, da bi se taka predstava zaustavila samo na enem koncu Slovenije, da je ne bi pokazali tudi drugje. Predstava opominja na aktualno stanje duha pri nas in širše, ko je kapital zamajal vse druge vrednote.”

> Kot gledalka sem vas doživela kot racionalno, hladno žensko, celo kruto, ki natančno ve, kaj hoče. Njen cilj je jasen. Le v enem samem trenutku izbruhnejo čustva, da gledalec ve, zakaj so stvari take, kot so, in zakaj tako hoče. Sem jo doživela tako, kot ste jo zasnovali, ali morda vendarle nekoliko drugače?

“Približno tako sem jo tudi sama gradila. A vedeti je treba, da je ta vloga izjemno bogata in vsebuje vse, kar se človeku zares bridkega lahko zgodi.”

> Je to ljubezen, ki je neskončna, večna, nikoli prebolena?

“Če bi sedaj iskali primerjavo, bi to ljubezen lahko primerjali z Romeom in Julijo, ki velja v literaturi za največjo ljubezen. A zraven je še zlobno maščevanje.”

> Sofoklejeva Medeja?

“Lady Macbeth. Na eni strani je racionalna strogost, na drugi razbrzdano življenje, ki ga je živela in o katerem se govori. Vloga namreč nosi v sebi vse svetove, vsa temeljna človekova čustva vsebuje. Zato je to sijajna vloga. Zato je to težka vloga. Treba je vendarle ustvariti lik iz enega kosa, kar zahteva skrajno natančnost, preciznost v izrazu. Preizkušeni igralski prijemi, pozunanjen igralski šarm, vse to prav nič ne pride prav.”

> Imate v mislih prizor, ko se z Illom pogovarjata o svojem otroku?

“Ko se pogovarjava o tem otroku, bi bil lahko prizor zelo hitro jokav. Pa ne sme biti jokav, temveč pretresljiv. To je rob, ki je strašno tanek. Hitro ga lahko prestopiš, zato je to eden najtežjih prizorov v predstavi. Ni bilo preprosto, a mi je bilo iskanje tega roba užitek.”

> Preigrali ste nešteto vlog, vam je zato danes laže igrati?

“Ne, nikakor. Vsakokrat znova ničesar ne veš, ničesar ne znaš, vsakič si znova na začetku. Jasno, da ti izkušnja daje neko tehnično opremljenost, a to je za dobro vlogo mnogo premalo. Vsako vlogo delaš na novo. V meni je namreč še vedno na prvem mestu radovednost. Še vedno se učim od vsakega igralca, opazujem, kako kaj naredi, kako kakšno stvar naredi drugače. Novi soigralci, novi ljudje pa prinašajo novo izkušnjo, kar mi je v življenju in poklicu dragoceno.”

> Človek si kot gledalec domišlja, da igralca, ko preigra neka čustva, da z določenimi čustvi oblikuje karakter, da ga to nujno izčrpava. Vi pa ste nekoč izjavili, da vam daje igralstvo neskončno svobodo, da lahko na odru vsa ta čustva izživite.

“Na svetu ni dveh enakih ljudi, ne dveh enakih srečanj. Vsako se za nianso razlikuje. Enako je z vlogami. Nikoli ni isto, čeprav si neka čustva že igral, morda si jih preigral celo desetkrat, a je vsakokrat, pa morda samo za odtenek, vendarle drugače. Ker nastopi nova situacija, ker je ob tebi nova oseba, ki ima odtenke drugačnega čustvovanja. In se z vso izkušnjo, ki jo imaš, moraš odpraviti iskat znova.”

> A ta čustvena stanja, doživljaje, odtenke vendarle jemljemo iz sebe. Kje bi jih sicer lahko še našli?

“Seveda. Iz svoje izkušnje, zagotovo.”

> Se vam kdaj zgodi, da vam igra, ki jo na nek način naslonite na svoj oseben in boleč življenjski doživljaj, obnovi bolečino?

“Tudi kdaj. Ta čustven spomin je seveda zelo pomemben, vendar čustev, ki si jih nekoč doživel v življenju, na odru ne podoživljaš. So ti le v pomoč pri iskanju pravega odtenka za čustveno stanje lika, ki ga igraš. Izkoristim svoj določen čustven spomin. Vanj so včasih vključeni tudi drugi ljudje. Včasih so to lahko tudi moji najbližji. Takrat se počutim malo grdo, saj za svoj igralski poklic izkoriščam naše skupne posebne trenutke.”

>Moralno vprašanje?

“Saj tega v dvorani nihče od gledalcev ne ve.”

> Ti veš.

“Da. Na nek način se dotakne moralnega. Kdaj ti ob tam postane slabo, da se vprašaš, čemu si šel v sebi tako daleč? Da, so tudi taki kratki trenutki: kadar prebereš s kakšno lahkotno površnostjo pišejo o vlogi, o režiji, o predstavi. Postane me sram, da sem na nek način izkoristila za vlogo tudi skupna doživljanja s tistimi, ki si prazne frazeologije ne zaslužijo.“

> Imate v mislih kritike?

“Seveda, ti imajo pravico pohoditi, če jim kaj ni všeč. Toda to morajo utemeljiti. Zgodi se, da si za določen lik izbral napačno pot, toda to je treba argumentirati. Razen redkih ne znajo kot strokovnjaki (saj naj bi to bili, kajne?) razložiti, zakaj je neka vloga odigrana dobro in druga slabo, ne znajo ugotoviti, kolikšna je zasluga za uspeh ali neuspeh igralca, soigralca, besedila ali režiserja ali ...”

> Vas sta najbolj zaznamovali dve vlogi, to je Presečnikova Meta in Karolina Žašler. Kako ju danes vidite, kako ste ju takrat doživljali?

“Meta se mi je zdela nekako samoumevna. Neko naključje pa je vendar zanimivo. Mama mi je za rojstni dan vselej kupovala knjige in za 12. rojstni dan mi je kupila Cvetje v jeseni. Še danes imam pred očmi to knjigo, jo iščem, pa ne vem, kje se je izgubila. Travnato zelene platnice, na njih je bilo samo drevo in Meta z eno kito, spleteno na hrbtu. Mene je tista slika, ta podoba drevesa, tako vznemirjala, pa takrat nisem vedela niti tega, da bom igralka, kaj šele, da bom igrala Meto. Potem pa se mi je zgodila. Seveda po poskusnem snemanju. Nisem bila edina kandidatka.”

> In potem?

“Potem je postalo vse popolnoma naravno. Znašla sem se med samimi igralskimi vrhovi, ki so me vzeli za svojo. Imeli smo se dobro. Zagotovo pa si nihče od nas niti slučajno ni predstavljal, da bo film doživel takšen uspeh.”

> Meto najbrž nosimo ženske v sebi do smrti. Jaz sem je nepopisno vesela, če mi jo kdo, pa čeprav za sekundo, izvabi iz mene. Brez silnega razočaranja Karoline Žašler pa najbrž tudi ne preide nobeno življenje.

“Žašlerco imam zelo rada. Ob Karolini so imeli pomisleke, da sem za vlogo premlada, pa je bilo potem vse v najlepšem redu. To je bila zagotovo usoda neke ženske, katere razočaranje v tej ali oni obliki v življenju doživi vsaka. Vsaka gre skozi to. Meni ne ene ne druge vloge ni bilo težko delati. Sploh ne. Obe sem naredila z lahkoto in uživala pri tem. Res pa je, da je Meta postala mit.”

> Pri nagradah sva. Ko ste dobili Borštnikov prstan, ste rekli: “Ježešna, kaj sem že na vrsti?” In v svojem zahvalnem govoru opozorili, kako lepo je dobiti nagrado mladi igralki.

“Sama nikoli nisem dobila nagrade za mlado igralko.”

> Imeli ste komaj 47 let, ko ste dobili veliko Prešernovo nagrado, šest let zatem Borštnikov prstan. V tej državi nagrad za vas pravzaprav ni več. Kako se počutite?

“Prav nič slabo. Bognedaj, da bi jamrala, saj se jih je nabralo čez trideset. In zgodile so se mi res zelo hitro. Že prve pomembne, prva Borštnikova, prva Prešernova ... Vse to se mi je dogajalo pred mojim 25. letom. Meni se to seveda ni zdelo nič posebnega, pač nekaj, kar sodi zraven, čeprav so me kdaj hecali, češ kdo pa drugi ...”

> Vas niso navdajale z domišljavostjo?

“Ne. Meni so se zdele samoumevne. Je pa res, da sem se po vsaki nagradi morala truditi bolj kot drugi. Bile so obvezujoče. Pri podeljevanju Borštnikovega prstana pa se mi je zdelo in sem še danes tega mnenja, da je vsakoletna podelitev za življenjsko delo prepogosta. Prejkoslej pride vsak na vrsto. Na začetku, ko so to nagrado podeljevali starejšim igralcem, se mi je zdela veliko bolj upravičena. Temu je bila namenjena tudi moja pripomba, če sem že na vrsti, v smislu, ali sem že nekoliko 'za odpisat'.”

> Zadnjič me je pretresla izjava Anthonyja Hopkinsa, ko je rekel, da je preigraval vloge od Shakespeara do Čehova, pa da mu za življenje niso prav nič pomagale. Da je imel le dober spomin. Zdaj da bi rad užil to lepo življenje, ki je ostalo.

“Zelo lepo in res je tako. Kako bi bilo dobro, če bi se lahko iz gledališča ali filma naučili kaj za življenje. Pa se ne naučiš prav ničesar. Zasebno življenje je nekaj povsem drugega.”

> Poskusi lastne kože torej pomagajo teatru, iz gledališča pa se za življenje ne moremo učiti.

“Nič. Nič. Čisto nič.”

> Imate v sebi premišljena občutja, se imate pregledano?

“Nimam še, ne.

> Se torej še vedno lahko presenetite in vas življenje lahko preseneča?

“V življenju lahko še vedno stvari zavozim zelo generalno. Še smo živi. Dokler nas še kaj zbode. Pa da nam je včasih še malo nerodno naslednjega dne. To je še kar dobro. Ko nam bo vse ravno ...”

> Ko razmišljaš o tako bleščeči igralski karieri, kot je vaša, se nehote tudi zaveš, da skoraj nič ni tako minljivo, kot je prav igralec. Kljub sodobnim elektronskim medijem, a posnetki niso isto, je vloga enkratno postavljena na oder v čisto določenem času in za njo ne ostane ničesar razen gledaliških listov.

“Nič ne ostane. Predstava ostane v spominu redkih ljudi. Jaz na primer sem si za vedno zelo natančno zapomnila nekatere predstave, ki sem jih gledala še kot gimnazijka. Žal ostane samo tisto, kar je o predstavi zapisano. Kdo še danes ve od mlajše generacije za Dušo Počkaj? Da je bila nekaj neponovljivega.”

> Mladost ste živeli v Jugoslaviji, ko je bil prostor prostran, za igralca neskončno bogat. Tudi vas daje občutek zadušnosti, pa ne mislim v političnem smislu?

“Zagotovo. Sama ne nameravam spremeniti svojega mnenja. Vedno bom trdila, da je po razpadu države za umetnost, za teater nastal velik primanjkljaj. Že podatek, da sem imela nekdaj 22 milijonov gledalcev in da jih imam danes dva milijona, je zgovoren. Soigralcev v teatrih sem imela, ohoho ... Zdaj sem se sicer že privadila, a prva leta po razpadu države je bilo hudo. Iznenada sem se počutila, kot da me je nekdo zaklenil v kuhinjo, še prej pa sem se po vsej hiši sprehajala sproščeno in svobodno. “

> Kot v Rilkejevi pesmi Panter?

“V tisti kuhinji sem čutila, da nič ne morem narediti, da ne morem nikomur pomagati, kljub vsem glasovom in krikom, ki so prihajali od zunaj. Štirideset let sem imela, ko se je to zgodilo, in zame je bila to neprecenljiva škoda. Za umetnost, za teater. In tu je še cela vrsta prijateljev, s katerimi si zgubil stike. Mnogim se niti ne sanja, kako je to bilo, da nisi mogel več komunicirati, da so bili telefoni prekinjeni. Če si se hotel srečati s prijatelji, smo se dobili na primer v Amsterdamu. Eni iz Hrvaške, drugi iz Bosne, iz različnih nekdanjih republik, prej smo pa bili eno in za razpad države nič krivi. “

> Torej vas vežejo zares lepi spomini na tiste čase?

“Da. Čeprav sem delala po vsej Jugoslaviji, sem bila vedno slovenska igralka, nikoli me niso drugače imenovali. Jezikovni prostor je bil prostran. Igralec se lahko nauči besedilo vloge v drugem jeziku, ampak misli jo v svojem. Težko ali nemogoče je biti enako močan igralec v tujini. Le kakšna štajerska kmetica bi bila v slovenskem filmu Julia Roberts?”

>Kot je rekel Klaus Maria Brandauer, ki je igral glavno vlogo v filmu Mefisto, postavljenem v nacistično Nemčijo? Da vsi ne morejo migrirati, da je on igralec, igralec v svojem jeziku?

“Tako nekako.”

MAJDA SUŠA

Predstavo je odlikovala tudi izredna kostumografija Jelene ProkovićAtelje Pavšič Zavadlav

Milena Zupančič: “Nikoli ni isto, čeprav si neka čustva že igral, morda si jih preigral celo desetkrat, a je vsakokrat, pa morda samo za odtenek, vendarle drugače.”STA