Le malokdo je verjel, da se lahko zatrese tudi Gadafijev režim
Lani sem v Libiji preživel skoraj mesec dni. Dovolj za zvrhan koš vtisov, a premalo, da bi vse razumel in videl. Vtise sem popisal v treh nadaljevanjih poletne Sobote. Priznam: ko so nemiri v Tuniziji hitro odnesli predsednika Ben Alija, sem si dejal: “Kaj takega se v Libiji ne more zgoditi.”
Potem so ljudje dvignili pesti v Egiptu, Jordaniji, Jemnu, Bahrainu ... in je ljudska revolucija zrušila egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka. Vedel sem, da to ni konec, marveč začetek. Toda rekel sem, bolj sebi kot drugim: “Libijo bo to doletelo šele čez leto ali dve.”
Ko režim dvigne roko nad narod
Kako sem se uštel! Arabska pomlad narodov se širi kot požar iz države v državo in nič ni videti, da bi jo kaj pogasilo. Vsaka kaplja prelite krvi upor samo še okrepi. Čudno, da se tega niso zavedali, ali se še ne zavedajo do nedavnega spoštovani voditelji, ki so se jih množice bale, se jim klanjale in jim javno vzklikale “hozano”. V srcih pa so ljudje sovražili mogočne tirane, samodržce in zahrbtne diktatorje, ki so zdaj postali tudi morilci.
To zlasti velja za libijskega voditelja Moamerja Gadafija, ki se mu bliža konec. Nono mi je kot mulcu pravil, da vsak režim pobere, ko dvigne roko nad svoj lasten narod. Prav je imel, kaže zgodovina. Ta bi morala biti učiteljica modrosti tudi vsiljivcem na oblasti. A očitno ni. Zato je samo še vprašanje časa, kdaj bo, če sploh bo, Gadafi doživel sodišče v Haagu. Tudi zato, ker okrog sebe nima zvestih služabnikov, vsaj ne toliko, kot misli. Najbrž se v njegovi bližini že dolgo suče libijski Brutus, ki ga bo prekucnil s prestola.
Razmere, ki so privedle do arabske pomladi, so seveda po državah različne. Lani sem v Soboti zapisal, da je Libija še najbolj varna med vsemi arabskimi državami, kar jih poznam.
IVAN MERLJAK
Nadaljevanje lahko preberete v prilogi Sobota tiskane izdaje Primorskih novic.
