Lepa “luknja”, skozi katero piha stenčnik
Zdi se, da je Lonjer nastal po pomoti. Kot če bi arhitekt sveta z morja proti vzhodu raztegnil Trst in v obratni smeri narisal Kras, pri tem pa bi mu na neki točki zmanjkalo grafita. Zato je tam, med tržaškim predmestjem Katinara in Kraškim robom soteska. Po njej vsak večer veje lonjerska značilnost. Vetrič, ki mu Lonjerci pravijo stenčnik.
“Če me kdo s Katinare zafrkava, da živim v luknji, mu rečem, naj si malo bolje pogleda, kako je pri njih, ko okrog bolnice vsi iščejo, kje bi parkirali,” pravi Manuel Purger. “Če pa mi isto reče kdo s Krasa, mu odgovorim, da res živim v luknji, ampak v lepi luknji.”
Pogosto nasmejani fant rdečih lic bo prav te dni praznoval četrtino stoletja. Rojstni dan pade med številne obveznosti njegove pevske skupine. Purger je dirigent lonjerskega zbora Tončke Čok, ki šteje 25 pevcev. Njihova povprečna starost se suka okrog dvajset.
“Ta zbor je res čudež,” meni psihologinja Jana Pečar, ki je že skoraj 15 let predsednica domačega društva. “Slovensko kulturno društvo Lonjer - Katinara je v devetdesetih letih veliko vlagalo v delo z otroki. Tisti, ki so takrat prihajali na razne delavnice, so zdaj tisti, ki so pred približno petimi leti ustanovili mladinsko skupino in zbor. Čudežno je to, da so mladi vse to ustvarili kar sami od sebe, brez kake prisile. Drugod mladi pojejo v vaškem zboru, ker zbor že obstaja, ker se v zboru poje po družinski tradiciji ali kaj takega. Tu pri nas pa zbora ni bilo in so mladi kar sami od sebe začutili potrebo, da ga ustanovijo.”
Pred šestimi leti je v Lonjerju najprej nastal mladinski odsek kulturnega društva, ki se imenuje Mladinsko združenje Lonjer - Katinara. “Pobudnik je bil Damijan Coretti,” pravi predsednica Darja Kodrič, študentka medicine na Univerzi v Ljubljani, ki ne živi v Lonjerju, ampak na Katinari. V “luknjo” pa se spusti vsako soboto ob šestih popoldne, ko se začnejo vaje zbora. “Lonjercev je tukaj pravzaprav malo, smo pa skupina prijateljev, ki se druži že od malega. Nekaj let smo bili malo narazen, zdaj pa smo spet skupaj.”
Vzdušje na pevskih vajah v dvoranici nad telovadnico je bilo prejšnjo soboto razposajeno. Shirin je za svoj rojstni dan prinesla torto, pevci pa so drug čez drugega trosili šale. “Pridi še, ker je tako lepo, ko odideš,” je na primer v pozdrav zacvilila punca. “Mi smo taki, se radi za...” se opravičujoče nasmehne Manuel.
Po njegovih besedah ima Lonjer okrog 300 prebivalcev. Večina govori slovensko. Živa legenda je partizan Oskar Kjuder, ki je tudi odigral stransko vlogo v filmu Na svoji zemlji ter glavno vlogo pri ustanovitvi tržaškega partizanskega zbora. “Ni mi všeč vprašanje, kdo so zaslužni Lonjerci,” pribije Purger. “Nekateri so pač v življenju naredili veliko, ampak malo za Lonjer. Drugi pa obratno. Zato ne bi nikogar imenoval. Zame je velika osebnost kdorkoli, ki je naredil kaj za kulturo.”
Toda Lonjerce navdihuje tudi šport. Na robu vasi stanuje hitrohodec Fabio Ruzzier, ki od srede devetdesetih let pobira zlate, srebrne in bronaste kolajne na veteranskih svetovnih in evropskih prvenstvih. Kolesarski klub Adria pa vsako prvo nedeljo v marcu prireja mednarodno dirko. “Takrat sodeluje cela vas,” pove Darja Kodrič. “Mi mladi, na primer, na vsakem križišču ustavljamo promet, da imajo prostor kolesarji.”
Jana Pečar dobro ve, kako pestro je takrat. Njen oče Radivoj je duša dirke, ki se začne in konča v Lonjerju, kolesarje s cele Evrope pa popelje vse naokrog Trsta. “Moj sin bo jutri imel dve leti. Trenutno si z mojim očetom ogleduje progo za naslednje leto,” se namuzne psihologinja. “Ob dirki gospe kuhajo, mladi so na križiščih z zastavicami, ampak veliko ljudi skrbi za administrativni del, ki je zelo pomemben, a najmanj opazen.”
A od leta 2003 Lonjerce zaposluje še en velik dogodek. Jana Pečar si je namreč z domačim kulturnim društvom zamislila teden umetnosti Arteden. Na začetku julija pride v Lonjer šest ali sedem umetnikov z raznih koncev sveta. “Njihova razstava ob koncu tedna pa ni smisel Artedna. Nas zanima, da mnogim drugim že preizkušenim umetnikom in začetnikom damo priložnost, da pokažejo, kaj znajo. Imamo veliko delavnic. To našo pobudo primerjam s telovadnico, ki je odprta vsem. Ne pridejo samo likovni umetniki, ampak tudi drugi ustvarjalci.”
Štefan Čok ocenjuje, da sta kolesarska dirka in Arteden najlepša dogodka v vasi. “Da ima tako majhna vas kar dva mednarodna dogodka, ni zanemarljivo,” pravi doktorand zgodovine na koprski univerzi. Čok je bil na zadnjih občinskih volitvah izvoljen v rajonski svet, kjer svetniki razpravljajo o težavah področja, ki zavzema predel od Lonjerja do Svetega Alojzija. A če so Sveti Ivan, Kjadin, Rocol in Sveti Alojzij predmestni predeli, za Lonjer nihče ne dvomi, da je vas. “Žal gre mimo veliko avtov. Vsi tisti, ki od Svetega Ivana gredo na Katinaro ali na avtocesto, gredo skoz Lonjer. Ko v rajonskem svetu razpravljamo o Lonjerju, govorimo predvsem o prometu. Zadnje čase pa imamo še težave z merjasci. Smo pač vas ob gozdu.”
Čok je bil v rajonski svet izvoljen pri 22 letih. Lahko se že pohvali s pomembno zmago. Iz opozicijskih vrst je dosegel, da je večina svetnikov podprla sklep o namestitvi dvojezične cestne table ob vhodu v vas. “Še čakamo, da postavijo tablo ob začetku vasi na cesti, ki pelje iz mesta v Lonjer. Okej, brez nje se lahko pošalimo, da Lonjer nima konca oziroma da sega do Barkovelj.”
Kdo pa ne bi živel v tej vasi? Poleti jo hladi stenčnik, mladi govorijo o kulturi, največ glasov na volitvah dobi študent in edina težava so kljub neposredni bližini mesta divji prašiči. Mar ni to eldorado?
Po besedah Jane Pečar ni. “Žal je Lonjer zaznamovala vojna zgodovina. O tem ne govorim rada, tako kot tudi ostali domačini tega ne omenjajo. Začelo se je 21. marca 1945, ko so Nemci obkolili vas.” Nacisti so takrat odpeljali mnogo domačinov, ubili partizane, ki so se skrivali v bunkerju, ob tem pa se je začelo obtoževanje zaradi izdajstva. Jana Pečar meni, da je bil to le prvi od mnogih dogodkov, ki so zarezali v vaško življenje. Leta 1948 je vaščane razklal spor med Titom in Stalinom, v sedemdesetih letih pa so Lonjer obiskali fašistični pretepači. “Spor je nastal tudi ob razpadu Komunistične partije Italije in delitvi na dve stranki,” nadaljuje Pečarjeva. “Vse te travme so še danes žive in - kako bi rekla? - zablokirajo vsako dinamiko.”
A ko s Katinare ali Krasa gledaš proti Lonjerju, tega ne občutiš. Pomisliš na razposajene pevce zbora Tončke Čok ali na Purgerjevo razlago o lepi luknji, in se ti zdi, da tržaška zgodovina sem ni odložila svojega bremena. A bo že res: če burja ni odpihnila zgodovine, je tudi stenčnik prav gotovo ne bo.
PETER VERČ
