Letošnji Forum Tomizza prestopa meje

TRST> V palači, zgrajeni leta 1891, nekoč v lasti bogate tržaške družine grškega porekla Economov, je danes sedež deželne direkcije za kulturo in okolje Furlanije- Julijske krajine. Njen glavni nadzornik Luca Caburlotto je udeležence prvega dne foruma, poimenovanega po istrskem pisatelju Fulviu Tomizzi, pozdravil z vzpodbudnimi besedami: “Trst ima prihodnost samo v povezavi s svojim širšim zaledjem.” Kot da bi s tem izrazil enega od vodilnih načel Foruma Tomizza - povezovanje in odprtost.

“Ta palača, zlasti pa ta čudovita dvorana, v kateri ste zbrani, imenovana tudi Piemontska dvora, je bila doslej zaprta za javne prireditve. Nameravam ju odpreti za javnost,” je smelo pristavil glavni deželni nadzornik za kulturo in okolje, ki je že v svojem prvem letu službovanja prinesel velike spremembe v delovanje deželne direkcije v Trstu.

Tudi letošnje gostovanje Foruma Tomizza v palači Economo ima velik simboličen pomen, saj pomeni rušenje okostenelih meja v samem Trstu, torej v mestu, kjer je Tomizza preživel največji del svojega življenja, a kjer prav zaradi svoje odprtosti do Slovencev in Hrvatov ni bil nikoli povsem dobrodošel.

Ampak zdaj se premika globlje na jugu, na severnih obalah Afrike. Afriška ljudska plima preplavlja sredozemske obale Evrope, sili čeznje, spreminja evropski kontinent. Forum Tomizza ni mogel mimo tega, saj je že po svojem izvoru zavezan selitvam, eksodusom. “Če bi danes Tomizza napisal roman, bi ga verjetno naslovil Lampedusa, v njegovi Materadi pa bi si svoj nov dom našla Istran nove generacije in mlada Afričanka,” je svoje sanje o Tomizzi pripovedoval oče Foruma Milan Rakovac. “Je meja, ali je ni več?” se je spraševal. “Kaj še počno te jeklene strukture na nekdanjem mejnem prehodu na Škofijah in v Novi Gorici? Mar jih niso tu pustili, zato, da bi jih kdaj še lahko uporabili?” Torej meje ni več, ampak je še. Kot da njeno ukinitev še ne bi vzeli prav zares.

Za novinarja tržaškega dnevnika il Piccolo Maura Manzina, ki je od blizu spremljal razpad Jugoslavije in nastanek novih balkanskih držav, “so mejne zapornice še zmeraj v naših dušah in mislih, pa čeprav jih dejansko ni več.” Res je, ljudje na obeh straneh meje se obnašajo, kot da se v zadnjih desetih letih ne bi nič spremenilo. Čeprav kletk ni več, živijo, kot da bi kletke še zmeraj utesnjevale njihove vsakdanjosti. Ljudje bežijo pred svobodo.

Melita Richter iz Trsta pa si je ob tem zaželela, da bi se meja spremenila v prag. Meja namreč samo ločuje, prag pa je hkrati ločnica in element povezovanja. Tako iznenada ne bi bili več na meji, temveč “na pragu Italije, Slovenije”. Prag nas vabi, da vstopimo.

Norina Bogatec iz Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu je splošne občutke o tem, da meja med Italijo in Slovenijo še zmeraj živi v glavah ljudi, podkrepila z izsledki raziskave, ki jo je inštitut opravil med mladimi na slovenski in italijanski strani meje. “Padec meje ni veliko vplival na vsakdanje življenje mladih,” je povzela svoje poročilo. “Tisti, ki so čez mejo hodili že prej, to počnejo še danes, tisti, ki tega niso počeli, ko je bila meja še izrazita, niso svojih navad spremenili niti potem, ko meje ni bilo več.” Pogosto in sproščeno gibanje čez mejo je po njenem mnenju odvisno od znanja jezika in kulture sosednjega naroda. “Torej naš čaka še veliko dela, da bi naše območje zares postalo multikulturno,” je še dodala.

ROBERT ŠKRLJ