Libija: vihar po letu dni
Lani sem v Libiji preživel skoraj mesec dni. Dovolj za zvrhan koš vtisov, a premalo, da bi vse razumel in videl. Vtise sem popisal v treh nadaljevanjih poletne Sobote. Priznam: ko so nemiri v Tuniziji hitro odnesli predsednika Ben Alija, sem si dejal: “Kaj takega se v Libiji ne more zgoditi.”
Potem so ljudje dvignili pesti v Egiptu, Jordaniji, Jemnu, Bahrainu ... in je ljudska revolucija zrušila egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka. Vedel sem, da to ni konec, marveč začetek. Toda rekel sem, bolj sebi kot drugim: “Libijo bo to doletelo šele čez leto ali dve.”
Ko režim dvigne roko nad narod
Kako sem se uštel! Arabska pomlad narodov se širi kot požar iz države v državo in nič ni videti, da bi jo kaj pogasilo. Vsaka kaplja prelite krvi upor samo še okrepi. Čudno, da se tega niso zavedali, ali se še ne zavedajo do nedavnega spoštovani voditelji, ki so se jih množice bale, se jim klanjale in jim javno vzklikale “hozano”. V srcih pa so ljudje sovražili mogočne tirane, samodržce in zahrbtne diktatorje, ki so zdaj postali tudi morilci.
To zlasti velja za libijskega voditelja Moamerja Gadafija, ki se mu bliža konec. Nono mi je kot mulcu pravil, da vsak režim pobere, ko dvigne roko nad svoj lasten narod. Prav je imel, kaže zgodovina. Ta bi morala biti učiteljica modrosti tudi vsiljivcem na oblasti. A očitno ni. Zato je samo še vprašanje časa, kdaj bo, če sploh bo, Gadafi doživel sodišče v Haagu. Tudi zato, ker okrog sebe nima zvestih služabnikov, vsaj ne toliko, kot misli. Najbrž se v njegovi bližini že dolgo suče libijski Brutus, ki ga bo prekucnil s prestola.
Razmere, ki so privedle do arabske pomladi, so seveda po državah različne. Lani sem v Soboti zapisal, da je Libija še najbolj varna med vsemi arabskimi državami, kar jih poznam.
Trditev je bila seveda točna v presečišču časa in luči tujca. V Alžiriji že od konca leta 1992 divja državljanska vojna, ki so jo spodbudili islamski skrajneži in poklali na tisoče sodržavljanov in veliko tujcev. V Tuniziji se je, stran od oči turistov v mondenih hotelih Džerbe, Hamameta in drugih letovišč, že leta povečeval razkorak med ljudstvom in mogočneži, katerih vrh je predstavljal pobegli predsednik s svojimi kupi zlata.
Ko sem pred leti kot turist obiskal Tunizijo, so nam vodniki pokazali samo lepe plati države. Zdelo se je, da je Tunizija en sam biznis in da revščine ni. Lani sem tudi Tunizijo spoznal bolje in od blizu videl revščino preprostih ljudi v notranjosti države. Turizem mondenih letovišč in egipčanskih piramid je prekrival in skrival revščino tudi v Egiptu, ki ga je večina tujcev donedavna poznala samo po modrini morja in vročem soncu.
Še največ predsodkov smo imeli Evropejci o Libiji. K temu je pravzaprav pripomogel veliki vodja libijske džamahirije Gadafi s svojimi protislovnimi potezami. Nad njimi so se dobrohotno muzali mnogi evropski politiki, dokler se jih ni dotaknil libijski državni terorizem, ki je v bombnem atentatu na ameriško letalo družbe PanAm nad Lockerbijem leta 1988 zahteval 270 življenj. Sledile so mednarodne sankcije, ki so bolj škodile evropskim državam kot Gadafiju, proti kateremu so bile naperjene. Naftni interesi so prevladali nad človečnostjo, zato se je Gadafi z nekaj sodčki nafte in šopi zelencev odkupil, spet dobil zahodno orožje, tehnologijo in pomembne evropske goste, ki so se brez vprašanj o demokraciji širokih nasmehov fotografirali z njim, se rokovali in ga trepljali po ramenih. In v zameno za javno čast in hvalo Gadafiju, ki so jo prenašale vse svetovne televizije, so dobili mršave kamele, ki povrhu še niso hotele zapustiti domovine ... Medtem so ga Gadafijevi sinovi - recimo bobu bob - “srali” po Evropi.
Vodnik, profesor in tajni agent
Libija je zaradi nafte bogata država. Libijci ne trpijo lakote. Nasprotno: kruh, elektriko in gorivo je subvencioniral Gadafijev režim, zato je življenje nekajkrat cenejše kot v sosednjih arabskih državah. Za evropske obiskovalce je vse skoraj zastonj. Zdravstvo pa je dejansko zastonj, tudi za tujce.
Libijska pomlad ne sloni na revščini, kot v Egiptu in Tuniziji, čeprav so v ozadju tudi velike socialne razlike, marveč je posledica želje po svobodi. Ta se je razlila čez urbana priobalna območja Cirenaike in Tripolitanije, kjer živi večino prebivalstva. Premagalo je strah, tako značilen za Libijce med vladavino Gadafija, da je dvignilo pesti in se uprlo puškam, tankom in letalom.
Naša skupina navdušenih nad Saharo je ob vstopu v Libijo dobila spremljevalca: uradnega vodnika, profesorja in imama Miluda Al Naokoo in tajnega policista Mohameda. Prvi naj bi nas prepričal, kako je Libija nekaj najboljšega, kar se človeku lahko primeri, kot je bila Miludova razširjena razlaga Gadafijeve “socialistične džamahirije” v naslovu libijske države. In nikakor ne teroristična država, kot smo prepričani Evropejci. Drugi bi moral varovati libijsko državo pred radovednimi tujci. Formalno naj bi bilo policijsko spremstvo zgolj za našo varnost.
Ta pa ni bila nikakor ogrožena, saj je Milud že na meji pojasnil, da Libijci niso nasilni, ne kradejo, ne ropajo in tudi ne prosijo za “bakšiš”. Pozneje, ko se nam je pridružil še Tiuareg Musa Agmama in smo se ne po njegovi krivdi zgubili v puščavi, se je med njihovim ostrim sporom pokazal strah kot dominantna značilnost libijskih ljudi. In iz njega izhajajoča nezaupanje in sumničenje, da jih bo drugi “zašpecal” višji oblasti.
Milud se je bal brutalnega zaslišanja, ki ga je najbrž že doživel, Mohamed pa, da bi izgubil dobro in zanesljivo policijsko službo. Kot pri nas v času komunizma ... Le Tuareg Musa se za to ni zmenil. Prva sta bila iz obalnega območja, Musa pa je bil “otrok peska”.
Tehnologija prinesla spremembe
V življenje v obalnem pasu so se med strah in sumničavost vseh okrog sebe vse bolj vpletale navade in vrednote bližnje Evrope. Satelitska televizija, mobilna telefonija in internet so med mladimi korenito spremenili védenje in pogled na svet, tudi na demokracijo. Kritična masa je bila te dni že prebita in plačana s krvjo, zato poti nazaj več ni.
Vodja trajne libijske revolucije Moamer Gadafi je s svojim ukazom o pobijanju protestnikov v Tripoliju, Bengaziju in drugih mestih potrdil domnevo, da je nor. Toda ta norost ni tiste vrste, ki bi jo lahko upoštevali kot olajševalno okoliščino pri zločinskem ravnanju, saj si je vsa leta pridno nabiral bogastvo in ga skupaj s sinovi kopičil v švicarskih bankah. Hkrati je bogatenje in privilegije omogočal svoji širši družini in pripadnikom svojega plemena. Zato se je najbrž v Libiji začela nova revolucija ...
IVAN MERLJAK
