“Literatura ni nogomet, med pisatelji ni Reala Madrida”

> Za uvod dolgočasno, a pomembno vprašanje: kdo vse je vplival na vašo književnost?

“Imam se za evropskega pisatelja, torej za dediča dolge in nepretrgane tradicije, ki korenini v grški filozofiji in Svetem pismu. Veliko berem, in to ne zgolj leposlovja, marveč knjige z vseh področij humanistike. Lahko rečem, da so na moje pisanje enako vplivale znanost, filozofija, teologija, mistika, literatura dveh tisočletij evropske misli. Moji leposlovni vzorniki so 'moderni klasiki' z začetka 20. stoletja: Musil, Kafka, Proust, Joyce, Canetti in nekateri veliki romunski pisatelji iz istega obdobja, na primer Arghezi, Blecher, Mateiu Caragiale ... Zelo uživam tudi med prebiranjem Borgesa, Marqueza, Bulgakova, Hrabala, Sabata, Pynchona ... Kot pesniku so mi vzorniki že od nekdaj Ezra Pound, T. S. Eliot, Allen Ginsberg, pa romunski pesniki Nichita Stanescu, Leonid Dimov ... Veliko poslušam pop in rock glasbo, s svojimi besedili me navdihujejo Beatli (zlasti John Lennon), Bob Dylan, Leonard Cohen, Paul Simon, Tom Waits, Frank Zappa ... Sicer pa mi ni kaj dosti mar, odkod moj navdih: lahko pride tudi od seksa, drog, poezije, tudi iz zraka, ki ga vdihujem. Pomembno mi je le, da zmorem v življenje obujati lepoto.”

> Pojdiva še v nasprotno smer: katerih pisateljev ne prenesete?

“Nikoli nisem kaj preveč maral Tolstoja. Camus mi ne pove nič. Do Nabokova gojim zapleten ljubezensko-sovražen odnos. Ne maram niti Güntherja Grassa. Salman Rushdie mi je preveč dolgovezen. Govorim kajpak le o velikih in pomembnih avtorjih. Pa še to: ker je življenje prekratko, raje znova in znova segam po že prebranih pisateljih, kakor da bi odkrival nove.”

> Kakšne cilje ste si postavili kot pisatelj?

“Pravzaprav nimam 'ciljev'. Le pišem. In upam, da bom napisal knjigo, zatem pa še kakšno. Kadar ustvarjam, sem zadovoljen in se počutim varno kakor potnik, ki sedi na vlaku in v roki drži vozovnico. Kadar ne pišem, pa se mi zdi, da si ne zaslužim ne hrane ne pijače, da si ne zaslužim niti spanca. Moja misija, če jo že imam, je narisati celovit zemljevid lastnega duha. Vem, da je to brezupno, saj je moj duh brezmejen, neizmerno večji od mojega ubogega ega. A trma me žene, da spet in spet poizkušam.”

> Kaj je botrovalo vašemu zasuku iz poezije v prozo?

“Imel sem kakih 32 let in za sabo sem imel sedem pesniških zbirk. Zdelo se mi je preprosto dovolj. Veste, nerad se ponavljam. Vstop v prozo mi je ponudil veliko možnosti, ponudil mi je novo ustvarjalno življenje. Toda najsi počnem karkoli, zmeraj ostajam poet. Poezija je zame bila in ostaja srž literature, njen najsijajnejši in najčudovitejši del. Moje najpomembnejše delo, Orbitor, je v resnici 1500 strani poezije. Preveč? Kaj pa vem, ljudje so potem hoteli še več.”

> Vaša zbirka zgodb Nostalgija je bila leta 1989 v domovini cenzurirana. Kaj se je dogajalo?

“Kakor tudi sami dobro veste, so tedaj v Romuniji cenzurirali še kuharske knjige. Nič se ni ognilo cenzuri. Pa ne govorim zgolj o domačih avtorjih. Ko je Bukarešto v osemdesetih obiskal Umberto Eco, je ugotovil, da so cenzurirali celo njegovo Ime rože. Mnogo strani je manjkalo. Sam sem v prejšnjem režimu objavil štiri knjige, in čisto vse so cenzurirali. Sploh ni šlo za to, da bi bile nevarne ali subverzivne. Ne, nevarna je bila že sama notranja svoboda! Cenzurirali so tudi ljubezenske pesmi, ki so bile sumljive zaradi svoje duševne odprtosti. Nostalgija je bila lepa knjiga, čista literatura, ki bi bila lahko napisana kadarkoli kjerkoli. A cenzorji so morali dokazati svojo budnost, zato so iz nje izločili kakih petdeset strani, in to brez pravega reda, brez kriterijev, povsem naključno. Ni me brigalo. Virgil in Kafka sta hotela svoja dela sežgati z lastnimi rokami, na tisoče knjig so pogoltnili ognjeni zublji gorečih knjižnic ... Pač, vsaka knjiga ima svojo usodo.”

> Kako vidite razliko med komunistično in demokratično Romunijo?

“Kot razliko med življenjem v zaporu in življenjem v gozdu. V gozdu je nevarnejše, a tamkaj se počutiš svobodnega, kar je gromozanska razlika. Romunija je danes del Evropske unije in Nata, in to je dejstvo, ki mu ne morejo kaj preveč škodovati niti romunski politiki (najslabši na svetu).”

> Koliko pa je kot predmet literarne obdelave zanimiva Bukarešta?

“Ne vem. Rodil sem se v njej, tam prebil večino svojega življenja, a ne bi mogel reči, da jo dobro poznam. Bukarešta iz mojih knjig je fantazma, literarna iznajdba, kakor Durrellova Aleksandrija ali Sankt Peterburg pri Dostojevskem. Njeni temelji niso vkopani v zemljo, ampak v mojo možgansko opno. Kakor je Flaubert dejal o svoji Emmi Bovary, tako lahko tudi jaz rečem o svojem rodnem mestu: Bukarešta, c'est moi ...”

> Precej časa preživite tudi na zahodu, mar ne?

“Res je, po romunski revoluciji sem dolga leta preživel v Nemčiji, Avstriji, na Nizozemskem, v Združenih državah Amerike, poučeval na univerzah v Amsterdamu, na Dunaju, v Berlinu, pisateljska štipendija pa mi je omogočila bivanje v Stuttgartu, Budimpešti, Bellagiu, Iowi in Berlinu. Prav možnost potovanj onkraj domačih meja je bila zame največji izkupiček padca komunističnega režima. Lahko bi celo rekel, da sem se skozi potovanja in srečanja s tujci prerodil. To je bila najdragocenejša in najzanesljivejša potrditev moje svobode, tako pisateljske kakor siceršnje.”

> Kako sprejemate naziv “najpomembnejši živeči romunski pisatelj”?

“Ga preprosto ne, seveda. Je neumnost, ne vem, kdo si ga je izmislil. V Romuniji je danes mnogo zelo dobrih pisateljev najrazličnejših generacij. Razmišljanje o 'številki ena', o 'najboljšem', o 'najpomembnejšem' se mi zdi zelo provincialno. Literatura ni nogomet, med pisatelji ni Reala Madrida. V literaturi je po lastnih besedah, po lastnem slogu, po lastni drži vsakdo lahko 'odličen'. Pa še hierarhija se ves čas spreminja. Kdor je danes neznan, bo čez deset let morda zvezda, in obratno. Zame je resnično pomembno, da pišem dobro in pošteno literaturo, ki jo ljudje lahko berejo, takšno, ki v njih zbuja ugodje in morda tudi strast.”

> Kaj pa naziv “postmodernistični pisatelj”?

“Doktorsko nalogo sem leta 1998 naslovil Romunski postmodernizem. Obsegala je skoraj šeststo strani in je na ljudi napravila močan vtis, takšnega, da me potem niso imeli zgolj za teoretika postmodernizma, ampak kar za postmodernističnega pisatelja, kar pa nisem. Nekaterim mojim delom lahko pripisujemo postmodernistično formo, zlasti Levantu in Orbitorju, a ne tudi postmodernistične drže. Moja literarna drža je bolj novoromantična. Medtem ko postmodernistični filozofi in pisatelji niso, jaz sem humanist. Verujem v nekatere temeljne religiozne in moralne vrednote, v transcendenco mišljenja in pisanja in podobno. Vsekakor pa včasih z veseljem sežem po literarnem orodju postmodernistov. Nekateri med njimi so mi tudi zelo blizu: Italo Calvino, John Barth, Robert Coover, Milorad Pavić, Thomas Pynchon in William H. Gass.”

> Je postmodernizem danes še mogoč?

“Danes je vse mogoče. In nič. Nikomur več ni mar za literarno teorijo, za kritiko, za take reči. V duhu čistega postmodernističnega mišljenja bi lahko rekli, da se je literarna zgodovina ustavila: nobenega literarnega gibanja več ne zaznamo, nobenega literarnega toka, nobenih novih smernic. Vse je vrženo v veliko zmešnjavo in vse knjige so razdeljene v zgolj dve kategoriji: knjige z vampirji in knjige brez vampirjev (slednje se slabo prodajajo). Že tako zapletene razmere so dodatno zapletli internet, poplava blogov, pojav družabnih omrežij, e-knjiga, e-bralnik ... Koga torej sploh še skrbi usoda postmodernizma, ko pa je treba ponovno definirati celo osnovne pojme, kakršna sta literatura in branje?”

> Kakšen je življenjski standard univerzitetnega profesorja in “najpomembnejšega živečega romunskega pisatelja”?

“Živim dostojno, se ne pritožujem, a moj življenjski standard ni visok. Pravzaprav potrebujem le lastno sobo, kakor je dejala že Virginia Woolf. Potrebujem veliko tišine, skodelico kave in osnovni pribor za pisanje - leposlovje namreč pišem na roko.”

> Leposlovje ste nekoč označili kot “kraj, kjer je nemogoče mogoče”. Si med pisanjem vseeno postavljate kakšne meje?

“Pri tridesetih med pisanjem nisem čutil nobenih meja, zgolj širno svobodo. Zdaj pa vsepovsod vidim le meje. Mislim, da se bližam zadnji pregradi, kakor tisti Kafkov lik, ki ga je po dolgem potovanju ustavil gromozanski zid - njegovo lastno čelo. Včasih čutim, da sem tudi jaz že zelo blizu lastnemu čelu, in resnično ne vem, ali bom premogel moč, da ga razdrobim na kosce in se osvobodim.”

> Kdo je vaš prvi kritik? Morebiti vaša žena, pesnica in novinarka Ioana Nicolaie?

“Ioana je moj drugi kritik - takoj za menoj. Tako pač je, svoj najzanesljivejši kritik si lahko le ti sam. Ioana je obenem moja urednica in nekakšna tajnica. Sem pa jaz tudi njen prvi bralec.”

> Drži, da se je vaše pisanje močno spremenilo po srečanju s Svetim pismom?

“Drži! Imel sem smolo (kasneje se je izkazala za največjo srečo), da v družini nisem bil deležen nikakršne verske vzgoje. Prebiranja Svetega pisma sem se lotil šele pri tridesetih in bral sem ga kot roman. Nisem imel nikakršnih predsodkov. Presunjen sem spoznal, da Sveto pismo, ki sem ga dotlej imel za zbirko molitev, namenjeno starim ženičkam, ni le največji roman vseh časov, ampak mnogo več: knjiga, ki terja odgovor. Vse odtlej sem prepričan, da si noben roman ne zasluži truda, če v njem ni vsaj nekaj resničnih spoznanj, nekaj resničnih modrosti, nekaj resničnega znanja, da si ne zasluži truda, če ne odpira vrat v možgane kakor Gospeli, kakor Tibetanska knjiga mrtvih, kakor Baghavad Gita. Ne zanima me pisanje o modnih rečeh ali ustvarjanje 'pristnih' junakov. Kafka je največji moderni pisatelj predvsem zato, ker sploh ni bil pisatelj.”

> V romanu Travestija se precej ubadate z mladostno spolnostjo. Kakor sem seznanjen, ste morali pojasnjevati razliko med resničnim pisateljem in literarnim subjektom ...

“Saj ni bilo tako hudo. Že od nekdaj me privlači čarobno obdobje adolescence, časa, ko nekako lebdiš, ne da bi te ovirale družbene vezi, dolžnosti, ko si brez preteklosti in brez prihodnosti. To je čas, ko si željan eksperimentiranja s seboj, preizkušanja lastnih zmožnosti, ko poizveduješ, kdo pravzaprav si. In eno od področij, ki te močno mikajo, je kajpak spolnost. Sem res moški? Imam tudi žensko plat? Vemo, da spola ne gre iskati med nogami, ampak med ušesi. In tako tudi moji junaki svoje seksualne fantazije udejanjajo v labirintih in v podzemlju lastnih možganov. Res pa je, da so Travestijo nekateri imeli za gejevski roman, kar je zmotno. V resnici je roman o tem, kako revne so naše predstave o lastnem seksualnem življenju.”

> Zatem ste izdali knjigo Zakaj ljubimo ženske, vanjo povezali zgodbe, ki ste jih bili poprej objavljali v ženski reviji Elle. Ste dolgo razmišljali, preden ste se odločili za sodelovanje s tovrstno revijo?

“Nabokov je roman Oko leta 1965 objavil v treh zaporednih številkah Playboyja, sam pa sem se obotavljal, ko se mi je ponudila priložnost, da mu sledim. K sodelovanju me je namreč povabila romunska izdaja Playboyja, a se mi je to vseeno zdelo malo preveč, zato sem velikodušno ponudbo raje zavrnil. Mi pa zato ni težav povzročalo povabilo revije Elle, lepe in spodobne publikacije za ženske. Ponudbo sem sprejel kot izziv in skušal v danih razmerah svoje delo opraviti najbolje. Nastala je prikupna knjižica, natanko takšna, kakršna se mi je prilegla po silno težavnem Orbitorju. Še več, Zakaj ljubimo ženske je zdaj moja najznamenitejša knjiga v Romuniji. Včasih se mi zdi, kakor da so jo prebrali vsi, česar za svoje druge, 'velike' knjige ne morem trditi.”

> Za konec: je vileniška zgolj ena v vrsti nagrad?

“Ta čast me je izjemno presenetila, saj v Sloveniji nisem kaj preveč znan. Prevedena je le ena moja knjiga, ki so jo najbrž prebrali le redki. Ko sem zagledal seznam dosedanjih vileniških nagrajencev, med katerimi je tudi nekaj Nobelovih nagrajencev oziroma nominirancev, sem bil še bolj presenečen. Doslej se res nisem pogostokrat znašel med nagrajenci zunaj domačih meja. Prejel sem le eno nagrado, Acerbi v Italiji, bil sem še v ožjem izboru za dve drugi nagradi, to pa je tudi vse. Ko pride do nagrad in priznanj, se zmeraj spomnim besed iz Bhagavad Gite: 'Delaj, ne da bi razmišljal o sadežih svojega dela.' Nagrade so dobre, ker pisatelju potrdijo spoštovanje njegovega početja, to že, a o njih nikoli ne sanjarim.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Mircea Cartarescu/

Poslovenjena Nostalgija je leta 2005 izšla pri Študentski založbiAndra? Gombač