Ljubezenski trikotnik politike

Tako si je še včeraj mladoletna Ruby, privlačna, a za svoja leta zelo radoživa mladenka, ki je potem, ko je zbežala od doma na Siciliji, zahajala v na moč vplivne in bogate druščine, menda tudi na sam dom najmočnejšega in najbogatejšega moža v Italiji v vilo Arcore, mislila, da si zaradi svojih vplivnih stričkov lahko privošči marsikaj. Tudi, da kaj izmakne s trgovskih polic in da se lahko zastonj prevaža s taksiji. A so jo pri tej njeni samopostrežbi nekege večera zasačili karabinjerji in z njo ravnali kot z vsakim drugim nepridipravom.

Toda Ruby je imela zaščitnike na zelo visokih položajih. Kasneje se je izkazalo, da celo na najvišjem. Dekletce, ki je s svojimi oblinami po nočnih lokalih mešalo glave starim in manj starim dedcem, se občasno preživljalo z drobnimi tatvinami in verjetno tudi kdaj pa kdaj na posodo dalo svoje telo, je na pomoč poklicalo najmočnejšega moža v Italiji. In se je ta mož odzval. Presenetljivo, a resnično. Dokaz, da se zgodbe o bogatih princih in pepelkah ne dogajajo samo v pravljicah in hollywoodskih filmih. Ko je dežurni šef policije v slušalki zaslišal glas človeka, ki ga je običajno poslušal le na televiziji, mu je verjetno vzelo sapo, kolena so se mu zašibila. “Halo? A imate pri vas neko deklico? Veste, to je vnukinja egiptovskega predsednika Mubaraka.” Ni kaj, sporočilo je bilo jasno, že na robu grožnje. Če se tej deklici kaj zgodi, če jo potisnete za rešetke, se lahko pripeti tudi kakšen resen mednarodni incident, kaj zelo nevarnega. In je opozorilo zaleglo. Deklica, tedaj še mladoletna, je odfrčala iz kletke. Ptičko je v varstvo, menda po priporočilu in nagovarjanju samega predsednika vlade, vzela deželna svetnica stranke, ki je tudi članica velike Berlusconijeve družine svobode. Ampak kasneje se izkazalo, da to ne drži povsem, da se je nekdo zlagal, da se je zlagal sam predsednik vlade, ko je dejal, da je lepa Ruby vnukinja egiptovskega predsednika. Vlekel se je iz pajčevine, se opravičeval, da so ga najbližji sodelavci naplahtali in mu servirali lažne informacije. In na koncu je izustil eno zelo zelo debelo: da je dekletu pomagal zato, ker rad pomaga vsem, ki so v stiski. A se je potem v medijih oglasil taksist in Berlusconija prosil, naj tudi njemu pomaga, saj ga je brhka mladenka okradla: ni mu hotela plačati vožnje, ker ji je sledil in zahteval plačilo pa je na pomoč poklicala prijatelje, silake iz temne ulice, ki so taksista tako prestrašili, da ima še danes težave s srcem. Ni znano, da bi predsednik vlade taksistu plačal dekletov dolg. A namesto da bi modro molčal, je najbogatejši mož na Apeninskem polotoku izustil še eno pametno: da se raje druži z lepimi dekleti kot z geji. Politično hudo nekorektna izjava, ki je sprožila pravi medijski cunami.

Za sedanjo zaostritev politične krize v Italiji bi bilo povsem nespametno kriviti ubogo, a nadvse iznajdljivo Ruby. To bi bilo kljub vsemu preveč. Saj bi potem Berlusconijeva vlada morala pasti že zdavnaj, padala bi kot opotekavi pijanček, vsakokrat, ko bi mediji odkrili kakšno novo pikantnost iz Berlusconijevega privatnega življenja. Pa ni. Svoje radoživosti in ljubezni do lepih žensk Berlusconi ne skriva. S svojo domnevno virilnostjo se celo postavlja, množice pa mu vzhičeno ploskajo. Zaradi nezvestobe in razvrata ga je zapustila žena Veronica. Zaradi erotičnih veselic v njegovih rezidencah se za glavo drži varnostna služba. A to ga ni spodneslo.

Italijanska vlada ni v resni krizi zaradi žensk, temveč zato, ker je najbogatejši mož v Italiji svoj politični vpliv in moč izkoriščal za reševanje svojih osebnih problemov: se zlasti s spreminjanjem in prilagajanjem zakonov poskušal izogniti roki pravice. Politična oblast v Italiji je v krizi zato, ker je Berlusconi svojo stranko vodil, kot da bi bila njegovo zasebno podjetje. Za premierja ni bila usodna ločitev od žene Veronice, politično ga je zamajal odhod soustanovitelja stranke svobode Gianfranca Finija. Ko je Fini ugotovil, da v senci nepredvidljivega in od megalomanije zaslepljenega Berlusconija izgublja svojo politično razpoznavnost, se je uprl in ustanovil svojo stranko.

A kot v vsaki pošteni ljubezenski drami, tudi v italijanski politiki usodo kroji trikotnik. Če se Berlusconi in lider Severne lige Umberto Bossi ne bi imela tako rada, če ne bi bila tako zelo soodvisna, bi verjetno Fini še živel pod skupno politično streho. A vemo: ljubosumje je zelo razdiralna reč. Še zlasti v politiki. Človeka spravi ob pamet, ga celo potisne v zločin. Politični zločin. Zdaj je jasno: v Italiji se bo verjetno kmalu zgodil politični zločin z erotično podlago. Kdo bo padel pod streli politične nezaupnice? ROBERT ŠKRLJ