Ljudska pesem bo, dokler bodo ljudje

GORJANSKO> Njegov prispevek je še toliko bolj pomemben, ker pomaga ohranjati ljudsko izročilo na območju, ki je pregovorno sovražno do slovenske kulture.

> Že v času študija ste sodelovali s Krščansko kulturno zvezo v Celovcu. Kaj vas je pritegnilo, da ste se začeli zbirati ljudsko blago?

“Kot otrok sem rad prisluhnil petju starih staršev. Sam sem priložnostno prepeval. Doma so znali pesmi, ki niso bile v pesmaricah. Lotil sem se zbiranja, ker sem iskal note ali priredbe za cerkveni zbor, v katerem smo peli tudi posvetne pesmi. Z oktetom Suha smo leta 1981 začeli nastopati na kulturnih prireditvah in se hoteli naučiti pesmi naših prednikov, ki niso bile zapisane. Zato sem jih snemal na kasetofon: pri starših, tetah, imenitnih pevcih okolja, transkribiral in priredil. Za nalogo v Gradcu na Univerzi za glasbo sem jih zbral in transkribiral okoli 300, pri tem sta mi pomagala ljudska pevka Ivanka Polanc in Oton Tratar. Pozneje sem sodeloval s Krščansko kulturno zvezo, da sem podjunske posnetke Cigana in Beziča pripravil za objavo v okviru zbirke Vsaka vas ima svoj glas, v kateri je od leta 1988 izšlo pet knjig.”

> Štrekljeva nagrada že četrtič odhaja čez slovensko državno mejo. Ali bi lahko rekli, da je v zamejstvu ljudska pesem bolj živa tudi zato, ker je povezana z ohranjanjem narodne pripadnosti?

“Ljudska pesem v zamejstvu ni bolj živa, je pa močneje ogrožena, posebno v potujčenih krajih, da izgine ali da se je polastijo sosednji narodi in jo uporabljajo v politične namene zoper manjšini. Interes manjšine mora biti, da ohrani lastno identiteto, jo gradi naprej, pri čemer ji lahko pomaga zakoreninjeno ljudsko prepevanje.”

> Kakšen odnos imajo Slovenci do ljudske pesmi: jo sploh poznajo, poslušajo, izvajajo in poustvarjajo?

“Slovenci sploh radi pojemo. Če je kje športna igra, eni navijajo za eno, drugi za drugo ekipo, in pogosto zraven prepevajo. Z vso vnemo včasih kdo kriči, sproti kuje verze, če pade gol. Tudi to je ljudska pesem. Sicer pa so živeli predniki na podeželju in je bila pesem ob ali po delu priljubljena. Prišlo je do izoblikovanja pesemskega zaklada po regijah. Dandanes živi polovica ljudi v mestih ali predmestjih, kar povzroča prilagajanje prepevanja na mestno okolje. Stare pevske priložnosti izginjajo, nove nastajajo ob zborovskih koncertih, predvsem v sproščenih urah po nastopih, ko pevci improvizirajo, bodisi v besedilih ali v večglasju.”

> Predvsem za mlade velja, da jih ljudske pesmi in folklora ne zanimajo. Vse, kar je staro, jim je slabo. Kako bi jih po vašem mnenju pritegnili, da bi se ta odnos spremenil?

“Če mladinci ljudsko pesem spoznavajo kot preveč statično, po besedilih neaktualno, po funkciji nevkoreninjeno, nepristno, je ne bodo vzljubili. Ljudska pesem ni samo tista, ki so jo prepevali pred sto ali več leti naši predniki, ampak je predvsem tista, ki se je v praksi obnesla do danes: pesem, ki služi človeku, ki zrcali čustva in stanja posameznikov, kadar so zaljubljeni, žalostni, veseli, v družbi ali sami. Uporablja naj se prava pesem v pravem trenutku. Učitelji v šolah morajo to pravilo upoštevati. Nastajajo tudi nove 'ljudske' pesmi, to so takšne iz popularnega žanra ali podobne udomačenim, ki po funkciji in vsebini ustrezajo potrebam časa. Za nas na Koroškem je bila na primer pesem Anzej pomembna, aktualna, ker govori o zapostavljanju slovenščine v javnosti. Pesem namreč govori: četudi mi pravo ime Anzej vzamejo, me v moji kulturnosti in zavednosti vseeno ne morejo zadeti. S pesmijo se branimo pred zapostavljanjem narodne manjšine na Koroškem.”

> V zadnjih nekaj letih je opazen trend, da moderne zasedbe v svojo glasbo uvrščajo tudi elemente ljudske glasbe iz svojih regij in držav. Koliko lahko ljudska glasba, pa čeprav le njeni posamezni elementi, pripomore k ohranjanju identitete posameznika?

“Če pesem ni pretežno občutena, funkcionalna, če ne ustreza zahtevam trenutka, razmer, ampak je le predmet navidezne kulturnosti, če ima v resnici v ozadju trženje in zaslužek, zmagoslavno nastopanje, če je pesem v nekem tretjem stanju izvirnosti in podvržena pravilom komercializacije, ne bo pomagala ohranjati naše identitete, ampak le krepila neke klišeje. Ne bi pa odrekal izvajalcem, da skušajo iztržiti denar iz ljudske pesmi, ker jo posredno pomagajo popularizirati in malo celo ohranjati.”

> Tudi v Sloveniji je v zadnjih nekaj letih vedno več glasbenikov, ki se ukvarjajo z adaptacijo ljudskih pesmi; med najbolj znanimi sta Ljoba Jenče in skupina Katalena. Kako vi gledate na te sodobne adaptacije - predstavljajo prihodnost ljudske glasbe ali je njihova glavna vloga predvsem popularizacija te zvrsti?

“Sam z veseljem poslušam precej lepih izdelkov iz tega žanra. Zares gane in prepriča pa me navadno izvirno stanje ljudske pesmi. V njem ni prostora za 'glasbene konzerve', ki pa sicer živijo svoje življenje, podobno kakšni popevki. Vsaka ljudska pesem je imela nekoč svojega avtorja, ustvarjalca. Kako se je potem naprej razvijala, bila adaptirana, je bilo vedno prepuščeno izvajalcem, ki pa so bili in so podvrženi kritiki poslušalcev.”

> Kakšna je po vašem mnenju prihodnost slovenske ljudske pesmi?

“Ljudska pesem je bila in bo, dokler bodo na svetu ljudje. Toda spreminjajo se oblike prepevanja, pevske priložnosti in besedila ter melodije uporabljenih pesmi. Slovenija je v oblikah pisana, Evropa tudi. Vsaka pesemska zbirka predstavlja neko trenutno stanje in morda predlog, da se gradi na izročilu naprej. Želel bi si, da bi mladina vzljubila domače izročilo in ga v čim večji meri uporabljala zase ter ga razvijala naprej. Ne želim si globalizirane pesemske enolončnice, ampak pestrost in pisanost oblik in poštenost v izražanju.”

PETRA MEZINEC