Lolita na kolena, Marilyn v smeh

Pisatelj Vladimir Nabokov (1899-1977), avtor slovite Lolite in manj razvpitega “šahovskega” romana Lužinova obramba, ter Andy Warhol (1928-1987), kontroverzni utemeljitelj poparta, sta v več pogledih neprimerljiva, a na nedavnem literarnem večeru v koprskem Domu knjige sta ob izidu njunih življenjskih zgodb ti dve veliki in vplivni osebnosti zaživeli prav z odkrivanjem njunih precej diametralnih osebnostnih potez.

Prevajalka na kolenih

Že sam postopek prevajanja je prevajalkama ponudil precej drugačni izkušnji. Nabokov, pisec intelektualno zahtevne literature, je prvih devet romanov napisal v ruščini, nato je zamenjal jezik in angleščino popeljal do posebnih višin v romanih, ki veljajo za stilistične vrhunce angleške proze. Plemiška družina se je v njegovih poznih najstniških letih morala izseliti iz Rusije, a angleško, kot sam pravi, se je v otroštvu naučil brati še pred ruščino. Kot poudarja dr. Lev Kreft, je Rus pisal v vrhunski, svojski angleščini, za katero so, kot sam pravi v knjigi, tudi angleški lektorji na koncu morali priznati, da ima svojo logiko. Podatek, da se je prevajanja otepal tudi znani prevajalec Branko Gradišnik, pa veliko pove o zahtevnosti. “Nabokov me je spravil na kolena,” pravi Biščakova in priznava, da je bilo prevajanje vse prej kot prijetno: “Spraševala sem se, ali ga bom uspela prevesti na zadovoljivi ravni, pa tudi ali je smiselno to v življenju še početi.” Bil je imeniten poznavalec metuljev in že od rane mladosti si je zelo prizadeval, da bi se ena vrsta imenovala po njem, kar opisuje tudi v knjigi. Bil je pa tudi sestavljalec križank in svetovni mojster v reševanju šahovskih problemov. “Kot pisec je prepričan, da je dober bralec tisti, ki bere s slovarjem, angleščina pa ima grozljivo širok besedni korpus in on je uporabljal še veliko zelo učenih besed. Lep primer je ta: ko je ob rojstvu sina opisoval njegovo kožico, ni dejal, da je pobožal njegovo kožico, ampak njegovo epidermalno tkivo.”

Kreft ob tem nakaže, da je Warholov zapis na videz bolj površinski, njegova pisava je zlasti ob Nabokovu videti kot površinski govor, ameriško newyorško površen, a obenem poudarja, da Warhol namerno skuša ustvariti vtis površnosti, saj se tudi on nekako skriva.“Ko začne prevajalec brati same proste stavke in je stvar videti zelo enostavna, reče: ups!”svojo povsem drugačno prevajalsko druženje z Warholom opisuje Lili Potpara. “Videti je enostavno, a ni. Tvoriti preprosti slog, ki je obenem še nekoliko samoironičen, je kar zabavno. A sem ob prevajanju precej uživala, se tudi na glas smejala in se večkrat zamislila nad pop ikono.”

A knjiga ni avtobiografija. Gre za prepise njegovih telefonskih pogovorov z dvema B-jema: ena je Bridget Berlin, drug pa Bob Colacello. V pisane besede je vse skupaj spravila Warholova osebna pomočnica Pat Hackett, tuje pero, tako imenovani “ghost writer”. Zato tudi podnaslov Od A do B in spet nazaj. Znano je, da so za Warhola veliko dela opravljali drugi, ob čemer se Kreft pošali: “Nekako lahko razumete, da nekdo po telefonu govori modre misli, ki jih nekdo drug zapisuje, ampak je treba vedeti, da je Warhol tudi slike, ki so nastajale v njegovem studiu The Factory, narekoval po telefonu. To pa je že težje razumljivo.”

In seks?

Warhol lahko o tem kar nekaj pove, pravi Kreft. Pozna tri vrste ljubezni, seks pa še posebej: “Vemo, da je vse življenje imel težave z lastno spolno usmeritvijo, ki naj bi bila homoseksualna pa nihče ni čisto prepričan, ali je bila samo to in kaj je še vse bila.”

Pri Nabokovu je edini stavek, ki se nanaša na spolnost tisti, s katerim opisuje, kako je izgubil nedolžnost. Pa še to ni neposreden opis dogodka, poudarja Biščakova: “Samo slišimo, da so breze ječale in vzdihovale. In da so se v nekem določenem trenutku vse stvari znašle na svojem mestu.”

Homoseksualnost pri njem ni neposredno omenjena niti z besedo, čeprav sta bila homoseksualca tako njegov brat kot stric Ruka, ki je sedemnajstletnemu Nabokovu zapustil milijonsko zapuščino. Za strica v knjigi pravi le to, da je bil vse življenje neporočen in da je, ker je bil diplomat, v svojem domu na stenah imel obešene slike mladih britanskih oficirjev. Bolj tragična je zgodba o bratu, ki je umrl leta 1945 v koncentracijskem taborišču - uradno zato, ker so ga obtožili vohunjenja. To verzijo zapiše tudi Nabokov, ki nikjer v knjigi ne omenja, da bi bil brat homoseksualec. Po neuradni verziji, ki se zrcali v številnih dokumentih, naj bi ga zajeli prav zaradi njegove istospolne usmerjenosti. “Ko je pisal prenovljeno verzijo spominov, je o bratu zapisal stavek, ki se mi zdi zelo lep: 'Njegovo življenje je eno tistih, ki brezupno kliče po nečem, za kar je prepozno - sočutju, razumevanju, ne glede na vse - česar samo prepoznanje te nuje ne more ne nadomestiti ne omiliti.'”

Ob tem Kreft poudarja: “Glede brata, ki nastopa ves čas kot nekdo, ki je zapravil svoje življenje, je treba po pravici povedati, da je bil eden vidnejših homoseksualnih aktivistov v času, ko pravega gejevskega gibanja še ni bilo, in je bil član ožjega kroga Magnusa Hirschfelda v Berlinu. In vzrok, da je bil tako viden, da so ga morali zapreti, je bilo prav delovanje v aktivističnem krogu v Berlinu, česar iz knjige ne izvemo.”

Warhol ima o spolnosti svojevrstno razmišljanje, s katerim se morda ne strinjamo, pravi Potpara, a nam daje misliti. Pojasnjuje, denimo, da otrokom mnogo prezgodaj povejo življenjska dejstva. Pravi, da bi bilo veliko bolje in bolj vznemirljivo, če bi nam podrobnosti razkrili, ko bi dopolnili 40 let. “Morda bi šli po ulici s prijateljem, ki je pravkar praznoval 40. rojstni dan, mu povedali, kako pridejo otroci na svet, počakali, da se poleže začetna osuplost ob spoznanju, kaj kam sodi, nato pa bi mu potrpežljivo razložili preostalo. In tako bi pri štiridesetih življenje nenadoma dobilo smisel. Veliko dlje bi morali ostati majhni otroci, zdaj, ko živimo dlje.”

Warhol verjame tudi v čim daljše zaroke. A obenem trdi: “Ljubezen in seks gresta lahko skupaj, in seks in neljubezen gresta lahko skupaj, in ljubezen in neseks gresta lahko skupaj. Toda osebna ljubezen in osebni seks sta slaba.” Kar naj bi pomenilo, da je seks lahko odlična igra, le če ga ne izvajaš nepretrgoma z isto osebo, ki si se ji zaobljubil z ljubeznijo. Ob tem velja omeniti podrobnost: o Warholu, ki je bil izjemno veren, se špekulira, da naj bi vse življenje ostal devičnik, saj naj ne bi svojih homoseksualnih nagnjenj zaradi globoke pobožnosti nikoli izživel.

O filozofiji v naslovu prevajalka pravi, da gre za destilat Warholovih pogledov na svet. Eden številnih nasvetov, se glasi: “Vsak človek ima lahko probleme, a stvar je v tem, da ne smeš delati problemov iz svojega problema. Na primer, če nimaš denarja in te ves čas skrbi zaradi tega, dobiš čir in imaš resničen problem, medtem pa še vedno nimaš nobenega denarja, ker ljudje čutijo, kdaj si obupan in nočejo imeti opravka z obupancem.”

Smrt - ni je

Pri Warholu je eno najkrajših poglavij tisto, posvečeno smrti. Prav stavek, ki ga je o njej zapisal, po Kreftovem mnenju dokazuje, da gre za epikurejski, helenističen odnos. Potpara potrdi, da je poglavje o smrti najkrajše v knjigi. Ima uvod, potem pa pove le to: “Ne verjamem vanjo, ker me takrat ni zraven, da bi videl, kaj se zgodi. Ničesar ne morem povedati o njej, ker nisem pripravljen nanjo.” O njegovem odnosu do minevanja pa nekaj pove že dejstvo, da si je v izogib pretiranemu šoku v belo barval lase vse od mladih let.

Nabokov o smrti ni pisal, čeprav je oče umrl v atentatu: “Skozi vso knjigo samo nakazuje, da se bo ta tragedija zgodila, ko se pa zgodi, to omeni samo mimogrede, nonšalantno. V tretjem poglavju, pa eno podpoglavje konča s stavkom: 'Vse je tako, kot mora biti, nikoli se ne bo nič spremenilo, nikoli ne bo nihče umrl'.”

Lev Kreft poudarja vsestransko genialnost Nabokova, a številni dosežki, do katerih se je dokopal na različnih področjih, v knjigi niso podčrtani. Tudi Biščakova poudarja njegovo izjemno inteligentnost, spomin za podrobnosti iz daljne preteklosti, celo ranega otroštva, bil pa je tudi eden redkih ljudi, ki mu je bil dan tako imenovani barvni sluh. Ko je slišal določen glas in si predstavljal, kako se izgovori, je videl določeno barvo, ampak ne tako, kot jo vidimo smrtniki: “Poleg tega sem tudi krasen primer osebe, ki ji je dan barvni sluh. Morda beseda sluh ni najbolj točna, saj se zdi, da barvno zaznavanje nastane, ko z usti izoblikujem dano črko medtem ko si predstavljam obliko. Dolgi a iz angleške abecede ima zame nadih od vremena zdelanega lesa, medtem ko mi francoski a v spomin prikliče spolirano ebenovino. V skupino črnih odtenkov spadata tudi trdi g (vulkaniziran kavčuk) in r (parajoča se sajasta cunja) ...”

Bil je resnično svojski in, kot priznava Biščakova, bralec zaznava rahlo aroganten podton, ki je najbolje ujet na fotografiji v knjigi, s katere je videti, kako na vse gleda zviška. “A morda je bila ta aroganca tudi njegov obrambni mehanizem, ker je bil resnično vsestransko nadarjen in drugačen od običajnih ljudi,” pojasnjuje prevajalka. O njegovi genialnosti priča tudi dejstvo, da so med proučevalci del Nabokova tudi taki, ki znajo brati njegovo prozo kot prepesnitev šahovskih problemov. “Z razlago, da gre za šaradno pisanje, v katerem prav toliko, kot nam odkriva, tudi prikriva,” pravi Kreft.

(Ne)politika

Warholova prevajalka pravi, da slednji politike ne omenja nikjer, razen v odlomku, kjer piše o tem, kako bi bilo, če bi bil sam predsednik ZDA. “A še tam si umisli človeka, ki bi predsedoval namesto njega. On bi sicer bil predsednik, ampak nekdo drug, nekakšen asistent, bi moral to zares početi namesto njega. Sicer pa o njegovih političnih nazorih ničesar ne izvemo.”

Kreft poudarja, da so Warholu njegovo apolitičnost očitali vse življenje: “Vsi njegovi kolegi iz neoavantgarde 60-tih let so bili politično angažirani umetniki. To je bil čas, ko se je živelo na ulici, dogajale so se demonstracije proti vietnamski vojni, v New Yorku so živela študentska gibanja, gibanja za človekove pravice, začetki gejevskih in lezbičnih gibanj, feminizma ... Warholu so ves čas očitali, da je apolitičen, kar je bilo takrat drugače kot biti apolitičen v kakih drugih časih ali drugem okolju. On pa je še za ciklus Srp in kladivo pojasnil, da ga je začel delati v Italiji, ker je ugotovil, da tam obstajajo komunistični kapitalisti in bi bili morda pripravljeni take slike kupovati za drag denar ... To je njegov tipičen odnos.”

Tudi Nabokov se ni pretirano ukvarjal s politiko, pravi Biščakova. Prevzel je sicer prepričanje očeta, liberalnega demokrata, ki je s svojo stranko poskušal, da bi Rusija postala sodobna demokracija zahodnega tipa, a je boljševiška revolucija to preprečila. V Angliji je imel Nabokov težave, ko je svojim sošolcem skušal pojasniti, da je komunistična propaganda, ki prihaja iz Rusije, nekoliko pristranska. Pri sedemnajstih je bil milijonar, nato je vse izgubil, kasneje pa je s svojim razvpitim romanom Lolita pridobil vse nazaj in deset let preživel z ženo v luksuznem hotelu v Motreauxu v Švici. A po tistem, ko je še ne dvajsetleten zapustil Rusijo, ni več posedoval nepremičnin.

Njegov odnos do denarja zlahka razberemo: “Izseljenca, ki sovraži rdeče, ker so mu ukradli denar in posest, docela preziram. Pri nostalgiji, ki jo že vsa leta gojim, gre za hipertrofični občutek izgubljenega otroštva in ne za žalovanje za izgubljenimi bankovci.”

Skupna kamuflaža

“Njuna skupna poteza je kamuflaža. Warhol jo ima strašansko rad, tudi slika jo vse življenje. Zelo rad se kamuflira. Tudi na njegovi Zadnji večerji je Leonardo Da Vinci zakamufliran. Nabokov pa pravi, da ima pri metuljih od samega začetka najraje prav mimikrijo,” pravi Kreft.

Potpara pritrjuje: “Kdo je bil Andy Warhol, ko ni snemal deklet v kopeli ali Empire State Buildinga, ne izvemo. Kdo je bil, ko je bil sam s seboj brez telefona, na katerem je sicer visel ure in ure, nam ne pove.”

Kreft ta vidik opiše s primerom: “V knjigi najdemo opis, kako je prišel v Rim, a ne pove, na kakšen dogodek. Šlo je za festival novega filma pod pokroviteljstvom Alberta Moravie, kamor je Warhol prišel kot eden večjih gostov. V tem delu knjige pripoveduje, kako je treba gledati filme, malce se dela norca iz avantgardne scene ... Ne pove pa, kaj je storil takoj, ko je letalo pristalo. Naravnost z letala je šel k papežu.”

Hipoteza Brede Biščak je, da je Nabokov za svojo idilično preteklostjo in spomini na otroštvo skrival veliko bolečino, kar je mogoče zaznati izključno iz njegovega pisma mami: “Prevajanje je zelo intenzivno druženje z avtorjem in nekatere reči privrejo skozi besedilo. Na koncu sem napisala, da je o svojem otroštvu pisal, kakor bi nanj gledal skozi debelo plast ledu, pod katero je še vse živo. On pa se od tega distancira, kar je razvidno iz pisma materi, kjer pravi: 'Saj ne more biti res, da je vse tisto umrlo, se spremenilo v prah! Že sama misel na to lahko človeka pahne v norost!' Druga presunljiva podoba je, ko prime sneg in piše: '... toda sneg je resničen, in ko se sklonim, da si z njim napolnim pest, se mi šestdeset let med prsti sesiplje v svetlikajoč se svež prah.' Ta podoba me je zelo ganila. Menim, da Nabokov posredno skozi moč jezika, moč pesniškega podobja ubesedi to, kar je pod to zelo lepo izdelano površino.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

Andy Warhol in Vladimir Nabokov - nas oba gledata nekoliko zviška?Maja Pertič Gombač