Lonjer, “vas, ki sega do Barkovelj”
Zdi se, da je Lonjer nastal po pomoti. Kot če bi arhitekt sveta z morja proti vzhodu raztegnil Trst in v obratni smeri narisal Kras, pri tem pa bi mu na neki točki zmanjkalo grafita. Zato je tam, med tržaškim predmestjem Katinara in Kraškim robom soteska. Po njej vsak večer veje lonjerska značilnost. Vetrič, ki mu Lonjerci pravijo stenčnik.
“Če me kdo s Katinare zafrkava, da živim v luknji, mu rečem, naj si malo bolje pogleda, kako je pri njih, ko okrog bolnice vsi iščejo, kje bi parkirali,” pravi Manuel Purger. “Če pa mi isto reče kdo s Krasa, mu odgovorim, da res živim v luknji, ampak v lepi luknji.”
Pogosto nasmejani fant rdečih lic bo prav te dni praznoval četrtino stoletja. Rojstni dan pade med številne obveznosti njegove pevske skupine. Purger je dirigent lonjerskega zbora Tončke Čok, ki šteje 25 pevcev. Njihova povprečna starost se suka okrog dvajset.
“Ta zbor je res čudež,” meni psihologinja Jana Pečar, ki je že skoraj 15 let predsednica domačega društva. “Slovensko kulturno društvo Lonjer - Katinara je v devetdesetih letih veliko vlagalo v delo z otroki. Tisti, ki so takrat prihajali na razne delavnice, so zdaj tisti, ki so pred približno petimi leti ustanovili mladinsko skupino in zbor. Čudežno je to, da so mladi vse to ustvarili kar sami od sebe, brez kake prisile. Drugod mladi pojejo v vaškem zboru, ker zbor že obstaja, ker se v zboru poje po družinski tradiciji ali kaj takega. Tu pri nas pa zbora ni bilo in so mladi kar sami od sebe začutili potrebo, da ga ustanovijo.”
PETER VERČ
Več o vasi preberite v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.