Lucienne o glasbi, nedeljskem kosilu in “purji kouti”
Zaradi Lucienne Lončina pol Slovenije že nekaj mesecev dobiva “purjo kout” namesto kurjo polt. Kot žirantka televizijskega šova Slovenija ima talent je s svojimi skovankami in t. i. “google” računalniškimi prevodi iz materinščine angleščine v slovenščino osvojila občinstvo.
Oni dan smo se z njo sprehodili do ankaranske plaže, le streljaj od njenega razkošnega doma, da bi izvedeli kaj več o njenih poteh od Anglije do Slovenije, od cenenih pubov do luksuznih hotelov ter od nomadskega do urejenega družinskega življenja.
> Odraščali ste v obmorskem mestu Portishead v Angliji. Kako se spominjate svojega otroštva?
“Že od malega me je prevzemala glasba. Igrala sem na vse mogoče inštrumente, in to nenehno, tako da me je mama pogosto brzdala, naj vendarle že neham. Začela sem s klavirjem, nato je prišla na vrsto kitara, pa flavta in celo angleški rog. Ampak z nobenim inštrumentom se ne moreš izraziti kot s klavirjem. Klavir je ljubezen mojega življenja.”
>Je še kdo v družini tako glasbeno nadarjen?
“Nihče razen stare mame. Ona je imela absolutni posluh, pela je v cerkvenem zboru. 'Olivia, daj nam intonacijo,' so jo vedno prosili. Po moževi strani pa so vsi glasbeniki.”
> V Sloveniji živite že skoraj dvajset let. Se po vsem tem času še počutite Angležinja?
“O, to pa še kar! Še vedno imam jutranji ritual - pitje čaja. Če imam čas in če si otroka to želita, jima pripravim tipični angleški zajtrk z jajci in slanino. Še najbolj britansko pa je v meni najbrž to, da mi veliko pomeni, če je človek lepo vzgojen, da se zna obnašati.”
>Prav to o vas vedo povedati tisti, ki vas bolje poznajo. Da se znate primerno obnašati v vseh okoliščinah ...
“Ja, vedno moraš 'ohraniti faco', ne smeš popustiti. Sploh v mojem poklicu, kjer se lahko znajdeš v najbolj nemogočih situacijah. Če nisi stabilna osebnost, nehote razkriješ svoje slabe plati.”
>Se spomnite kakšne situacije, ko ste se morali res brzdati?
“Uf! Na Finskem velikokrat! Mrtvo pijani ljudje med občinstvom, ki kar 'uletijo' in te zgrabijo za prsi ...”
>In z vaše strani ni priletela nobena klofuta?
“Ne, ostala sem hladna in šla stran.”
>Kako se je začela vaša nova pot v Sloveniji? Kakšne želje in pričakovanja ste imeli?
“Imela sem dovolj potovanj in nomadskega življenja, želela sem le miru in dom za svojo družino. Po prihodu v Slovenijo klavirja celih deset let nisem igrala, vsaj ne resno. Z možem sem delala v družinskem podjetju, tu in tam sem kaj posnela v studiu. Ampak ko si za nekaj rojen, preprosto ne moreš, da tega ne bi počel. Po enajstih letih sem znova začela ustvarjati. Kajti to, kar počnem, ni zgolj preigravanje. V vsako pesem poskušam dati nekaj svojega in biti kreativna. Zelo težko pa mi uspeva peti v slovenščini. Poskusila sem že, a ne gre. Najlaže je peti v svojem maternem jeziku.”
>Kako vam zveni slovenščina?
“Slovenščina je lep jezik, ne zveni trdo. Le nekatere zvoke je težko oblikovati z ustnicami - denimo 'ž' ali pa besede, ki se končajo z 'u'.”
>Ne morem mimo vaših jezikovnih kiksov, s katerimi ste nasmejali veliko Slovencev. “Purja kout” je postal že tako rekoč uveljavljen izraz ...
(smeh) “Res je, kar nekaj jih je bilo. A kaj morem, takšna sem. Povsem normalno je, da se ljudje norčujejo iz mene. Saj bi se tudi jaz smejala komu, ki bi smešno govoril v polomljeni angleščini. A verjemite, na televiziji je težko v nekaj sekundah oblikovati dober komentar, sploh pa v mojem primeru v slovenščini. Spomnim se, da sem nekemu tekmovalcu rekla 'reach for the sky'. Kako naj takšno frazo prevedem v slovenščino?”
>Sezi po nebu?
“No, vidite! Sploh ne zveni v redu!” (smeh)
>Ko sva že pri tem, kdaj ste nazadnje dobili “purjo kout”?
“Vsekakor na talentih. Večkrat! Šokiralo me je, da so nekateri ljudje, ki so prvič stopili na oder, peli tako dobro.”
>Kaj vam je prineslo sodelovanje v oddaji?
“Veliko! Novo znanje, naučila sem se obnašati pred kamero ... Zanimivo je od blizu opazovati, kako nastaja takšna oddaja, koliko ljudi stoji za tem. Oddaja mi je prinesla tudi večjo prepoznavnost, kar je za moj poklic seveda dobro.”
>Vaši glasbeni kolegi pravijo, da vas popularnost ni spremenila, da ostajate z nogami trdno na tleh ...
“To pa zato, ker sem prišla 'the hard way up' (po težki poti navzgor, op. a.). Od tega, da sem igrala v pubih za pet funtov, do danes, ko z nastopi zaslužim bistveno več. Življenje me je naučilo, da ni razloga, da bi bila vzvišena. Vsi ljudje smo enakopravni. Zato ne maram politike, saj ta ljudi razdvaja. Glasba pa nas združuje. Če bi namesto politike vladala glasba in šport, bi bil svet veliko lepši. Čudim se, da ste Slovenci tako, ne bom rekla upogljivi, ampak prilagodljivi. Skozi toliko sprememb ste že šli, pa nikoli večjega upora. Denimo to, da ste zamenjali že več valut ... Če bi v Angliji kdo hotel zamenjati funt, bi zaradi tega nastala prava vojna!”
> Se redno vračate v Anglijo?
“Enkrat na leto. Ravno prihodnji teden nameravam odpotovati. Obiskala bom svoje starše, pa brata z družino ... Ker živim ob morju, je Ankaran zame na neki način kot Portishead. Ko se zjutraj zbudim, grem najprej na balkon in pogledam proti morju. Včasih gledam ladje, ki plujejo proti pristanišču, tako kot v našem Bristolskem kanalu. A tu je veliko lepše. Nikjer drugje ne bi živela. Poleg vsega sem lahko v nekaj urah v Milanu, Münchnu, kjerkoli.”
>Pogosto potujete v tujino?
“Večkrat nastopam tudi izven Slovenije, da.”
>Drži, da večinoma nastopate na luksuznih prireditvah, za elitne goste?
“Drži. Pred kratkim sem nastopala na predstavitvi luksuznih jaht v Trstu. Ena je vredna več milijonov evrov, tako da si lahko predstavljate, kakšna klientela je to. Ženska za klavirjem je dejansko nekaj elitnega. Ob tem si gostje privoščijo kozarec šampanjca in uživajo v enkratnem trenutku. Seveda pa je za dobro izvedbo potrebno veliko znanja.”
>Vaš znanec meni, da imate eno samo pomanjkljivost. Menda na cesti ne najdete vedno prave poti in je GPS za vas nujen pripomoček ...
(smeh) “To pa bo kar držalo! Ampak tudi GPS ni vedno zanesljiv. Prav pred kratkim sem se vozila domov z Raven na Koroškem. Vtipkala sem domači naslov in se odpeljala. Bila sem že skoraj brez bencina, GPS pa me je usmeril na neko planino, pojma nisem imela, kam se peljem. Pa sem si rekla, v redu, do vrha bo že šlo, navzdol pa bom peljala v leru. In sem vozila čez tisti hrib - tema, divjad, nikjer nobene hiše! Grozno! No, potem pa sem se pripeljala naravnost v center Velenja in sem si lahko oddahnila.”
> Koga od slovenskih glasbenikov najbolj cenite?
“Magnifico je res pravi car. Napisal je tudi nekaj komadov za duo Clea&Kim, v katerem poje moja hči. Zelo rada imam tudi Neisho. Zanimive melodije ustvarja. Všeč mi je tudi basist Siddharte Jani Hace, pa Tabuji. Njihova prejšnja pevka Nina je bila res fenomenalna. Med novimi glasbeniki na sceni pa bi vsekakor izbrala Majo Keuc.”
>Kaj radi počnete, ko niste na odru?
“Obožujem kuhanje, če imam le čas. Zelo rada vidim, da je moja družina zadovoljna; ko je vse zlikano, oprano. Naša hiša je sicer zelo velika, tako da potrebujem pomoč, in včasih se jezim na otroka, ker ne delata, kar bi morala. Tu in tam si privoščim plavanje v domačem bazenu ali grem na plažo. Rada grem v trgovino po kruh in malo poklepetam s prodajalkami. Veliko mi pomeni nedeljsko kosilo. Tašča me je naučila skuhati govejo juho, zraven pa postrežem krompir in pečenko. Klasika! Družina mora vsaj enkrat na teden skupaj sesti za mizo, se družiti in pogovarjati.”
>Imate kakšno skrito željo?
“Želela bi voditi 'Performing Arts School', šolo za nadarjene mlade umetnike. Začeti je namreč treba že zelo zgodaj. V takšni šoli bi strokovnjaki poučevali petje, ples, inštrumente, teorijo, odrski nastop, ozvočevanje ... skratka vse. Tega v Sloveniji ni, in to manjka! Prepričana sem, da bi se v takšnem okolju rojevale velike zvezde.”
ILONA DOLENC
