Lucinda Williams na novem albumu Blessed srečno izpoveduje žalost

“Vse ljubezenske pesmi morajo vsebovati 'duende', saj ljubezenska pesem nikoli ni preprosto srečna. Najprej mora sprejeti možnost bolečine,” je v predavanju, pozneje natisnjenem v knjigi njegovih zbranih pesmi, pripovedoval Cave. “Pesmi, ki govorijo o ljubezni, ne da bi v svojih vrsticah imele vsaj drobec bolečine ali vzdih, niso nikakršne ljubezenske pesmi, ampak pesmi sovraštva, zakrinkane v ljubezenske pesmi, in jim zatorej ne gre zaupati. Take pesmi nam odrekajo našo človečnost in od Boga dano pravico do žalosti. Radijski valovi so jih prepolni. V ljubezenski pesmi morajo doneti šepeti otožnosti in odmevi potrtosti. Pisec, ki noče raziskovati mračnejših predelov srca, nikdar ne bo sposoben prepričljivo pisati o čudežu, o čarobnosti, o radosti ljubezni, prav tako kakor dobroti ne moremo zaupati, če ni dihala istega zraka kakor zlo.”

Če bi vedel zanjo, če bi jo količkaj poznal, če bi šel vsaj enkrat skozi njen tedaj novi album Car Wheels on a Gravel Road (1998), ki ji je prinesel grammyja za najboljši sodobni folk album in ji končno, babnici pri petinštiridesetih, odprl vrata na večje odre, bi jo omenil, Lucindo Williams, gotovo bi jo. Še toliko glasneje bi jo moral omeniti danes, ko ima ameriška pevka, nekdaj znana po pikolovskem, temeljitem in zatorej počasnem ustvarjanju, v malhi že deset studijskih albumov. Njen zdajšnji položaj je skorajda matematični seštevek plusov in minusov: neozdravljivo sramežljiva je predolgo preigravala klasike bluesa in countryja, naposled le odkrila svojo izjemno nadarjenost, pošteno krenila na pot, butnila ob gnilo glasbeno industrijo, se ji ne uklonila, raje počasi, a vztrajno napredovala po stranpoteh, vendarle postala nadvse cenjena med glasbenimi kolegi in vzgojila trdno jedro poslušalcev, ki se po spletnih shajališčih ne pričkajo, kaj v njeni diskografiji je dobro in kaj slabo, temveč kaj je bolj in kaj manj odlično.

Nick Cave bi jo nenazadnje lahko omenil kot dokaz, da žalost v umetniškem delu ni nujno pogojena z umetnikovim vsakodnevnim trpljenjem. Drugače rečeno: da tudi srečen umetnik lahko ustvarja lepo žalost. Preden se je Lucinda lotila svojega najnovejšega albuma Blessed (Lost Highway/Universal), so jo njeni bližnji kajpak zaskrbljeno pogledovali, češ - poprej si bila nesrečna, vselej zaljubljena v napačnega moškega, iz ene zavoženosti si lezla v drugo, zato ti ni bilo težko pisati presunljivih pesmi. Toda kako bo zdaj, po novem, ko si zatrapana v producenta Toma Overbyja, s katerim si se šla poročit - bog te nima rad! - kar na odru, sredi koncerta? Včeraj ti žalosti, melanholije in take šare ni manjkalo, kaj pa danes? In jutri? Nas boš mučila z osladnimi ljubavnimi popevčicami?

Ne, bojazen je bila odveč. V novem ducatu pesmi so take, ki sodijo med njene najboljše. Nanje je bržčas ponosen tudi pevkin oče Miller Williams, uveljavljeni ameriški pesnik, univerzitetni profesor in prevajalec, ki je na hčer vplival tako z obsesivnim poslušanjem Hanka Williamsa - istost priimka je menda zgolj naključje - kakor z nasveti, naj bo sama med pisanjem čimbolj ekonomična in naj se nikar ne cenzurira.

Je dobra učenka. V izklesanih pesmih prepeva o minulih in preminulih ljubeznih, o blaznosti, o samomoru, ne da bi enkrat samkrat imenovala ljubezen, blaznost, samomor. Najučinkovitejša je, ko opisuje zgolj gola dejstva, sugestivno niza zunanje drobnarije in poslušalčevi domišljiji dopusti, da opravi svoje.

Ob izbranem besedju je njeno poglavitno orodje glas, ki v eno spleta lenobnost in strast. Tokrat je k njemu z velikim rešpektom pristopila trojica producentov: mož Overby, Eric Liljestrand in pa prekaljeni Don Was, doslej sodelavec Rollling Stonesov,Bonnie Raitt, Boba Dylana, Zucchera ... Skrbno so pazili, da deseterica muzikantov - med njimi Elvis Costello na električni kitari in Rami Jaffee (Wallflowers, Foo Fighters) na Hammondovih orglah, klaviaturah, harmoniki - ne sme zasenčiti pevkinega glasu in besedil, tokrat izrazito repetitivnih, v bluesovski maniri ponavljajočih ene in iste obrazce. Kakor je mogoče razbrati iz dragocenih demo posnetkov izza domače kuhinje, priloženih razširjeni različici albuma, je tovrstna struktura največ dolgčasa obetala pri pesmi Awakening - pa so jo kasneje v eno najkrepkejših nadgradile instrumentalne eksplozije, vtkane med kitice.

Še nedopustno površen prelet drugih: uvodna Buttercup ni le silovito slovo od posesivnega možakarja, ki mu njegova zlatica, kakor jo je ljubkovalno imenoval, z distance sporoča, naj se kar sam pobere iz bede, v katero ga je pahnila njegova lastna objestnost, marveč tudi bodisi zaveden bodisi nezaveden poklon Dylanu, čigar precej sorodne viže rada prepeva. Mehkejša I Don't Know How You're Livin' je v žlahti s starejšima Little Angel, Little Brother in Are You Alright?, najbrž takisto spodbujena s skrbjo za mlajšega brata, ki se potepa kdove kje. V zamolkli Copenhagen pevka podoživlja otožje, ki jo je prepojilo, ko je na turneji, med postankom v Københavnu, izvedela za nenadno smrt menedžerja Franka Callarija, v glasbeno najbolj razvejani Seeing Black pa nadaljuje, kar je pred dvema desetletjema začela s pesmima Sweet Old World in Pineola: tokratno soočanje s samomorom je spodbodla bolečina ob smrti kantavtorja Vica Chesnutta, ki jo je napolnila z gnevom, besom, neskončnim nizanjem enega in istega vprašanja: zakaj?

V pretanjeno angažirani Soldier's Song se izpoved v daljni tujini umirajočega vojaka izmenjuje s toplimi prizori njegovega doma, kjer ga zaman čakata žena in otročič, v počasnem valčku Kiss Like Your Kiss pevka zaplava skozi štiri letne čase neponovljive ljubezenske blaženosti, v naslovni pesmi pa izostri sliko manj blaženih: revnih, zlorabljenih, pretepenih ...

Album na spletu spremljajo videoposnetki živopisne palete brezimnih prebivalcev Los Angelesa, ki očesu kamere pripovedujejo, zakaj se čutijo blagoslovljene: ker lahko hodijo, dihajo, so zdravi, živi. Ko jih takole posluša, se človek spomni, da je zbirka Blessed okroglo desetletje mlajša od albuma, poimenovanega s sumljivo sorodnim zaporedjem črk: Essence (2001). In dojame: bolj ko anketirani tuhtajo o svoji blaženosti, globlje prodirajo v esenco eksistence.

Pevka pravi, da jih k izpovedovanju ni treba siliti. Da posnetke zdaj pošiljajo že kar sami. Da jim dobro dene.

ANDRAŽ GOMBAČ

Naslovnica albuma Blessed /