Manjkal bo lep del prve lige zvezdnikov
Marsikdo ne more razumeti, zakaj se je ravno v košarki med igralci razpasla grda navada, da bolj po pravilu kot izjemoma izpuščajo največja tekmovanja, predvsem evropska in svetovna prvenstva. Tudi Slovenija ima s to “težavo” bogate izkušnje, vzroki pa so kajpak različni.
KOŠARKA> Navadno ob koncu tekmovanja vsi po vrsti ugotavljajo, da so bile tekme napete in zanimive, vseeno pa sodelovanje največjih imen pomeni smetano na jagode in če jih ni, pač ni smetane. Letošnje SP v Turčiji ne bo izjema, saj npr. Američani prihajajo praktično z drugo ekipo, ostali kandidati za visoka mesta pa vsi po vrsti pogrešajo (vsaj) kakšnega nosilca igre. In če imajo ZDA še vedno dovolj kakovostnih igralcev, da so na papirju prvi favoriti, sta, denimo, Nemčija brez Nowitzkega ali Argentina brez Ginobilija povsem drugačni ekipi. Nekatere so resda prizadele poškodbe v zadnjem trenutku, kajti “gauchos” pospešeno zdravijo Nocionija, Španija pa je morala prečrtati Calderona (Pau Gasol je že prej odpovedal nastop). Slovenski tekmeci v skupini Hrvati pogrešajo Zorana Planinića, posebno poglavje pa je odprl pretep med Srbi in Grki na prijateljski tekmi. Verjetno si FIBA le ne bo upala resneje kaznovati srbskih igralcev Krstića, Teodosića in Kešlja, kajti v tem primeru bi najbrž morala prepovedati nastop tudi Fotsisu, Schortsanitisu in Tsartsarisu. Da sploh ne govorimo o Bouroussisu, ki sicer ni kriv, če mu je Krstić vrgel stol v glavo, toda grški košarkar sploh ne bi smel biti na klopi, ker ga ni bilo med dvanajstimi prijavljenimi za tekmo.
Neslavno tradicijo odpovedi so dolgo stopnjevali prav izumitelji košarke, Američani, ko so na največja tekmovanja navadno pošiljali svoje tretjerazredne ad hoc selekcije (na SP 1970 v Ljubljani je menda nastopala ekipa nekakšnega krščanskega združenja), seveda pa drži, da je bila takrat liga NBA nekaj korakov pred preostalim svetom, zato se z najboljšimi Američani nihče ne bi mogel kosati. V 80-ih letih so ZDA večinoma igrale z najboljšimi študenti, vendar so ostali skokovito napredovali in marsikdo denimo še danes trdi, da bi imel izvirni dream team na OI leta 1992 v Barceloni hude težave, če bi Jugoslavija zdržala skupaj še dobro leto.
Turčijo bo denimo izpustil tudi Yao Ming, ki ga nenehno pestijo poškodbe, zato tudi kitajsko partijsko domoljubje ni zadoščalo, da bi se lahko ustrezno pripravil. Prvi ruski zvednik Kirilenko je ravno tako ostal doma, Grčija bo pogrešala Papaloukasa, Portoriko Ayusa, Francija Parkerja, Avstralija Boguta, Litva pa bo povsem zdesetkana, saj ob upokojenem Mačijauskasu manjkajo Jasikevičius, brata Lavrinovič, Kaukenas, Petravičius, Praskevičius ... Pravzaprav - če odštejemo eksote - ni reprezentance, ki bi na SP prišla v popolni postavi. Zakaj potem nogometaši, rokometaši, odbojkarji itd. večinoma ne izpuščajo velikih tekmovanj? Eden od razlogov je gotovo izjemno naporna NBA liga, po kateri igralci definitivno potrebujejo počitek, medtem ko fantje iz evropskih klubov pogrešajo dolgoročne pogodbe. Gotovo bi se lažje osredotočili na reprezentančne nastope, če ne bi nenehno kolobarili med klubi, ki celotno sezono menjujejo igralce, v tem primeru pa bi si na SP tudi dvigovali ceno kakor, denimo, nogometaši.
BORIS PLANINC